Odprta Kuhinja

Vojka Cijan: Na vasi se v krizi lažje znajdeš

Čudovit kruh, ki nam ga je pred časom spekla Vojka.
Odpri galerijo
A+   A-
Največkrat se sprašuje agrarne ekonomiste – mi pa se bomo razmisleka o krizi na področju hrane, ki jo napovedujejo, lotili z drugega konca. Kakšne strategije bodo imeli pravi gospodinje in gospodinjci, neprostovoljni končni uporabniki vsega, kar je šlo narobe v zadnjem času.


Vojka Cijan je doma v Vrtojbi, kuharica iz srca, ne po poklicu, vsak recept, ki pri njej pride v poštev, pa mora biti za celo družino. Ali ona kupuje moko in olje na zalogo?

Ljuba stara znanka. Vojko smo obiskali pred malo manj kot petimi leti, med turnejo pri bralcih, ki so nas zalagali z dobrimi recepti. Kakšna vesela, topla hiša je to. Družina, ki zna srečno živeti in uživati, in to brez posebne bogatije, ki jo včasih razumemo kot nujni pogoj za lepo življenje.

Vojka je – ob za marsikoga skromni, a kot poudari, redni plači – pred nekaj meseci žareča in nasmejana prišla do upokojitve. Več kot štirideset let so bile njeno življenje knjige: s petnajstimi je šla v knjigotrško šolo v Ljubljani in v knjigarni potem delala do nedavnega.

Zdaj jo veseli misel na naročeno novo kuhinjo. Upa, da ji bo končno res uspel Camino, morda že drugo leto, pa kuharski blog se je lotila pisati (Cukr in sol). Velika želja zdaj, ko je v pokoju: spisati svojo kuharsko knjigo. Receptov za jedi ima brez števila, lastnih, pa predelave iz kakih tristotih kuharskih knjig, ki jih je zbrala, in italijanskih kuharskih revij, s katerimi je zasvojena.

Samo enega recepta ne bo nikdar: univerzalnega recepta za srečno in zadovoljno življenje, ki bi bil uporaben kar za vse. Ampak preprost klepet, lahko bi bila to dvajsetminutna kava, skozi vrstice razkrije nemalo namigov, kako voditi gospodinjstvo, da bo »šlo skozi«.

In kar je mogoče še pomembnejše: optimističen občutek dobi poslušalec, da smo marsikaj tudi že preživeli in da je v človekovi naravi, da se vedno nekako znajde.

Čudovit kruh, ki nam ga je pred časom spekla Vojka.
Čudovit kruh, ki nam ga je pred časom spekla Vojka.

Preproste jedi, ki nahranijo celo družino


»Vedno pri kuhanju iščem kaj novega, a vedno z mislijo na družino. Z možem Darjem imava dve hčerki, ena ima službo, ki terja tudi nočne izmene, druga pride domov po četrti, peti popoldne. Z možem skuhava, dava v skrinjo in jima neseva – tako mladim vsaj nekajkrat na teden rešiva obed. Je pa zanimivo: kadar jih sprašujeva, kaj skuhati, praviloma rečejo: kakšno juho, mineštro ali golaž. Sami si naredijo zrezke, krompir ... to pa pogrešajo. Zadnjič sem spraševala najstarejša vnuka, kaj naj skuham, pa sem dobila podoben odgovor: tisto mineštro s koruzo. Pri vas bi temu rekli ričet, pri nas pa ješpranka, jaz dodam še mlado koruzo. Mislim, da se ljudje mogoče niti ne zavedajo, da je taka domača hrana tisto, ker mladim veliko pomeni – sami dostikrat nimajo časa, da bi se ukvarjali z jedmi, ki se dolgo kuhajo,« pravi Vojka.

Ali ni to že kar prva velika optimistična misel? Preproste, domače, poceni jedi, ki se kuhajo v skupnem loncu za celo družino, pa če je še tako številna – to pač je najbolj ekonomičen način, ki ni le najbolj zdrav, ampak tudi najbolj prijeten. »Ko se pri nas kuha juha, vzamemo res velik lonec, potem jo z možem razdeliva na porcije in razdava: za družini obeh hčerk, pa včasih skuham tudi kaj za svojo mamo. Ima 86 let.«

Prihranki in shranki: ne moka in olje, ampak ...


Zdaj, ko je v pokoju, ima čas gledati reklame in kupuje tam, kjer se ji zdi kakšna akcija res ugodna, pravi Vojka Cijan. Ima namreč tudi čas, da gre v različne trgovine; ko je še hodila v službo, se je vedno ustavila v najbližji, ker se je mudilo. Kadar zagleda v letaku akcijo za piščanca, pokliče hčeri, ali bi ga jedli, z baziliko in suhimi paradižniki – in tista, ki je bliže, ga gre kupit. Hrana je tisto, pri čemer se lahko največ prihrani, če potrebuješ denar za nekaj drugega, meni Vojka Cijan. »Ne moreš toliko ugašati luči, da bi na koncu meseca privarčeval več kot nekaj evrov. Z dobrim, premišljenim nakupom hrane se pa da ...«

»Vojna je prizadela vse: Ukrajince, pa tudi nas, ki smo tukaj, v miru ... Seveda človeka skrbi. Prebrala sem, da so v Ukrajini pili vodo iz radiatorjev, ker druge ni bilo – ne predstavljam si, kako bi se počutila, če bi morala dati tako vodo svoji dveletni vnukinji, na primer. Ne veš, kaj bo z moko in drugimi osnovnimi živili. Nisem pa zagovornica kupovanja na zalogo – prevečkrat se zgodi, da tisto potem vržeš stran. Če bi naredila zalogo, bi bila čisto drugačna: ne moka in olje, ampak največ vložnine, tudi meso, kot je na primer tünka. Če ne bi bilo elektrike, si tudi s skrinjo ne moreš pomagati. V kozarcih se ti pa ne pokvari leta in leta.«

Se spomnite Vojkine <a href=
Se spomnite Vojkine

Spet nas zanima, kaj nam da zemlja


»Tu, v Vrtojbi, smo bili nekoč znani po pridelavi zelen­jave. Ampak pred petnajstimi, dvajsetimi leti je bilo veliko, morda celo večina njiv opuščenih, sem videla, ko sem se sprehajala tu po okolici. Zdaj se je začelo obračati: skoraj ne najdeš več zaplate, ki ne bi bila obdelana. Mogoče se bova tudi midva z možem vrnila k vrtičku. Višje v vasi imamo kos zemlje, nekdaj sva ga že obdelovala, potem pa me je vedno bolj motilo, ker na parceli ni vode. To je bil čas, ko smo popravljali hišo, pa hčerki sta bili majhni in mi je bilo naporno vsak dan z avtom peljati na vrt petdeset litrov vode, da sem zalila solato in pomidorje. Zdaj pa, kdo ve, spremljamo, kako se bodo obrnile zadeve z vojno ... Morda pridejo v poštev tudi kokoške,« razmišlja.

Ni edina, ki tako razmišlja. »Hčerka in zet sta na Krasu naredila lep oljčnik, posadila sedemdeset oljk, ogradila s pravim kamnitim kraškim zidom. Posadila sta tudi orehe, kaki, jagodičevje, fige, samorodne trte, lep zeliščni vrt, jaz sem naročila kapre, sadike. Čez kakšno leto, dve bo že prava trgatev domačih oljk,« pravi. Tudi mladi vidijo, da je treba nekaj samooskrbe, obe mladi družini imata visoke grede.

Vojka Cijan v zvezi s tem omeni še nekaj: sosedsko sodelovanje. »Oba z možem sva iz delavske družine, ampak do kake zelenjave smo nekdaj prišli tudi brez vrta – šli smo pomagat sosedom, ko so pobirali krompir, pa so nam z veseljem dali kako vrečo. V vasi, kjer sem preživela otroška leta, smo pomagali na kurji farmi, lovili piščance, pa so nam jih dali nekaj za domov, kjer smo jih potem še malo poredili in smo imeli meso. Imeli pa smo vsi tedaj zajce, ker se jih je dalo v Italiji na trgu dobro prodati. Tedaj so se ženske na splošno zelo znašle in prodajale vse, kar je bilo doma na voljo: žganje, ki ga je bilo treba pretihotapiti, hmelj, čemaž – pokojna tašča je hodila prodajat zvončke. En šopek, sto lir.« Omeni pa ob tem sogovornica pomembno resnico: da se je na vasi v času krize lažje znajti kot v mestu ...

ni podpisa
ni podpisa

... in štedilnik na drva


Kaj bi torej ta spretna družinska gospodinja kuhala, če bi šlo res za nohte, če bi zmanjkovalo osnovnih sestavin ali pa bi bile hudo drage? »Zagotovo polento s sezonsko prilogo. Gobe, štorovke v golažu s polento. Pa zelenjavo, jajca, pa mineštre, krompir, krompirjev golaž. Če je moka in jajce, so tu testenine, iz mleka narediš skuto, pa mladi sir, to vse porabiš za omake ...« Nekaj svojih receptov, družinsko varčnih in priročnih, je pa kar prispevala in so tu zraven.

Čisto na koncu se je domislila še nečesa, ker je ravno v veselem vznemirjenju zaradi nove kuhinje: »Obe hčerki sta me prepričevali, naj dam šparget na drva, kiperbuš, ven iz kuhinje, ker ga že dolga leta nismo uporabili. Prav ta vojna pa me je prepričala in ga nisem umaknila. Nikoli ne vemo; kaj, če bi bili brez elektrike: ne bo delal štedilnik, ne bo delala centralna ... Ma, šparget bom lahko zakurila, skuhala eno mineštro in še toplo bo.«

ni podpisa
ni podpisa
Priporočamo še Vojkin recept: Varčna kuhinja:
Vroča krušna juha

Fotografije: Uroš Hočevar, Vojka Cijan
Datum Objave: 7.4.2022 ob 07:04

Več iz te teme:

Naročite se na e-novice: