Zgodovina vaše brajde: od kod sta izabela in jurka
Nekaj zanimive teoretične podlage za vse, ki v tem času naokrog ponujate domače grozdje, stiskate sok ali izdelujete dišeče žele marmelade, ki vam bodo z aromo in močnim okusom v veselje v dolgih zimskih dneh. Izabela in jurka izhajata iz vrste trte, ki je samonikla v Severni Ameriki in se latinsko imenuje Vitis labrusca. K nam je prišla, ko je trsna uš v 19. stoletju začela katastrofalno pustošiti po vinogradih: ameriške vrste so bile proti njej odporne, zato so jih začeli uporabljati kot podlago, na katero so cepili evropsko trto, Vitis vinifera.
Jurka in izabela sta pri nas tako znani, da ju vsak prepozna že po vonju. Večina ve, da obstaja tudi bela različica, potem pa se naše znanje že skoraj konča. A izpeljank in hibridov, torej neke vrste sorodnikov, se najde veliko več in v več barvah.
Kako torej prepoznati ameriške korenine?
Če imamo v roki grozd, je zanesljiv test to, da stisnemo jagodo: pri tej vrsti grozdja se meso loči od lupine in kar skoči iz nje. Če gledamo liste: ti so navadno ogromni, temni, predvsem pa po spodnji strani porasli s sivkastim puhom. Na splošno je rast teh trt izjemna, že kar nadležna. Prav njihova košatost in senca, ki jo dajejo, sta verjetno pripomogli k njihovi priljubljenosti vsaj toliko kot grozdje samo. Strokovnjaki vedo povedati, da je pri trtah vrste labrusca drugačna tudi rast vitic, ampak to je za povprečnega vrtičkarja drugotnega pomena. Zanj je pomembnejše, da se te trte ne razmnožujejo s cepljenjem, ampak kar s potaknjenci. Rastejo torej na svojih lastnih koreninah – zato se jim pri nas reče samorodnice, sem spada tudi legendarna šmarnica. Vina iz njih ne dobimo na policah, ker je dovoljeno le tisto, ki ga stisnemo iz vrste Vitis vinifera.
To pa ne pomeni, da nimajo nobene povezave v vinskem svetu. V ZDA iz sorodnice, sorte concord, tudi pridelujejo vino, ampak v nepomembnem obsegu. Večjo vlogo igra aroma. Prek luže vse tovrstne trte imenujejo tudi lisičje grozdje. Zakaj? Ne po Ezopovi basni, ampak zato, ker so prvi evropski naseljenci v Ameriki v naravi našli te trte in se jim je vonj, ki so ga zaznali, zdel nekaj, česar pri domačih, evropskih grozdih niso bili vajeni. Rekli so mu foxy, kar je oznaka, ki se v opisovanju vina v angleškem jeziku še vedno pojavlja. Ne nanaša se na kako usmrajeno lisico, ampak na vonjave, ki jih včasih ujamemo v gozdu in mislimo, da je pred nami hodila kaka divja žival, predvsem mošus.
Popoln grozdni žele
Še recept, kako porabiti tisto, česar vam ne uspe razdati in ob čemer so omagali tudi sršeni in ose: grozdom oberemo jagode, jih operemo in z malo vode, samo po dnu, skuhamo, da lupine popokajo. Nato vse skupaj pretlačimo skozi gosto cedilo, da se znebimo pečk in lupin. Sok stehtamo in dodamo ustrezno količino želirnega sladkorja z oznako 3:1. Natočimo v sterilne kozarčke in počakamo, da se ohladi: čeprav sprva deluje sumljivo tekoče, se strdi v čudovit eteričen žele.
Priporočamo še: Noro okusen domači puding iz grozdja
