5 rastlin, ki jih nabiramo julija: ena je pravi zaklad

Če najbolj znana slovenska poznavalka užitnega rastlinja, zlasti divjega, Katja Rebolj o neki rožici zapiše: »Moram vam povedati o njej. Ta rastlina je pravi zaklad«, potem je treba našpičiti ušesa. Stavimo, da ste to skromno rastlinico doslej kar spregledali. Ampak naj ne manjka v omamno dišeči košarici, ki jo boste julija prinesli s kakega jutranjega potepa po poletnih senožetih.

Prava lakota: med brez medu

Julij je mesec, ko čebelarji točimo med in ocenimo, kakšna je bila letina. Julija pa nabiramo tudi rastlino, ki diši po medu. To je prava lakota, Galium verum. Ko jo utrgamo svežo, ne bomo občutili kaj dosti vonja. Če pa jo posušimo, bo prostor napolnil vonj po medu. Za to je kriva množica spojin, od eteričnih olj do glikozidov in kumarinov. Ti so predvsem v cvetovih rastline.

Prava lakota je ena izmed petih vrst lakot v naši flori. Njihova zeliščna uporaba se med vrstami rahlo razlikuje, a vse so namenjene zdravljenju kožnih bolezni in celo nekaterih rakavih obolenj.

Tudi po kulinarični uporabi se med seboj razlikujejo, prav vse pa so užitne. Ker vemo, da prava lakota diši po medu, nam je ne bo težko nakombinirati kot sestavino hrane. Preprosto začnemo pri receptih, ki tudi sicer vsebujejo med. Pri tem pravo lakoto dodamo le v majhni količini. Na primer v prelivu z medom in gorčico. Sama ga namešam takrat, ko k rižu ali kaši potrebujem kaj bolj dišečega.

Prava lakota, Galium verum (Foto: Henrik Larsson/Shutterstock)

Detelja: tako vsestranska, da odganja še molje

Še ena zdravilna rastlina, ki je primerna tudi za pripravo jedi. Kadar govorim o deteljah, navadno sploh ne pomislim nanjo. Je posebna in tudi ona vsebuje kar nekaj kumarina in rahlo diši po medu, predvsem ko jo posušimo. To je navadna medena detelja, Melilotus officinalis.

Ker v imenu nosi besedo officinalis, vemo, da so jo od nekdaj uporabljali kot zdravilo. In res je njena uporaba poznana že od antike, ko sta jo priporočala Hipokrat in Teofrast. V zeliščarstvu je pogosta, v čajih za pomirjanje, za zdravljenje ven, pri težkih in oteklih nogah, pomaga tudi pri vnetju očesne sluznice. Previdnost velja le pri uporabi sušene medene detelje. V prisotnosti plesni pri sušenju namreč lahko nastane veliko dikumarinov. Ti so antikoagulanti in lahko močno vplivajo na strjevanje krvi, zato je kakovostno sušenje medene detelje izred­nega pomena. Pa še to, če se vam še ne zdi dovolj vsestranska: učinkovita je tudi pri odganjanju moljev, če jo namestimo v omaro tako kot sivko.

V kulinariki jo dodajamo različnim pekovskim izdelkom, piškotom, žemljicam, pitam, ki jim da posebno aromo. Sveža ali posušena socvetja uporabljamo za pripravo zeliščne skute ali zeliščnega masla.

Ker je pogosta po vsej Sloveniji, jo boste zlahka našli. Po videzu so ji podobne le druge medene detelje, katerih uporaba je primerljiva, le da ne veljajo za tako zdravilne. Težko pa bi medeno deteljo zamenjali z drugimi krmnimi deteljami – s črno, inkarnatko, plazečo deteljo.

Medena detelja, Melilotus officinalis (Orest lyzhechka/Shutterstock)

Enoletna suholetnica: domač okus po popru

Julija je aktualna tudi rastlina, ki je zelo pogosta, a jo redko dodamo v svojo hrano. To je enoletna suholetnica, Erigeron annuus.

Je znana invazivka, ki poleti cveti po vsej Sloveniji. V Evropo je prišla pred približno 250 leti kot okrasna rastlina iz Severne Amerike, potem pa nenadzorovano podivjala. V tradicionalni medicini so jo uporabljali za zdravljenje nekaterih hepatitisov in prebavnih motenj. Iz nje še danes pripravljajo številne zeliščne pripravke in jo po malem vključujejo v prehrano. Rastlina je koristna, ker privab­lja raznolike žuželke in opraševalce.

Ima značilne belo-rumene cvetove, katerih okus je zanimiv, rahlo poprast. To je rastlina, ki ji sama pravim pogojno užitna. Zastrupitve pri človeku niso znane, pri hišnih ljubljenčkih pa: mački in psi, ki so jedli enoletno suholetnico, so lahko dobili drisko in bruhali. Zastrupitev pa tudi zanje ni smrtno nevarna. Spojine, ki povzročajo zastrupitve, niso raziskane, raziskanih pa je nekaj učinkovin, ki delujejo protivnetno in antibakterijsko. Nabiralci po vsem svetu danes uporab­ljajo mlade liste in cvetove enoletne suholetnice, večinoma kar sveže, saj je dostopna večji del leta.

Suholetnica, Erigeron annuus (Foto: Hecos/Shutterstock)

Tolščak: tolst in zdravilen plevel

Tako zelo me spominja na morje in na slanuše. Te sicer rastejo le tik ob morju, tolste pa so ravno tako kot ta rastlina. To je navadni tolščak, Portulaca oleracea. Poznamo tudi podvrsto vrtni tolščak, P. olera­ceae subsp. sativa.

Tolščak se na vrtu pokaže junija. Kot bi vedel, da mora svojo pot začeti takrat, ko se večina zelenjadnic prebija skozi vroče in suhe dni. Takrat najbolj sočen in hrustljav dobro prenaša poletno vročino in zmerno dobro tudi sušo. Poleg tega lepo pokrije zemljo ter jo brani pred izsuševanjem in zarastjo drugih plevelov. Če ga želimo jeseni opleti, ga tudi zlahka izruvamo, saj je njegov koreninski sistem v primerjavi z nadzemnimi deli miniaturen.

Tolščak, ki ga poruvamo, lahko s pridom uporabimo v enolončnici ali ga vložimo v kis. Nekateri pravijo, da ima rah­lo slan okus, kar je odvisno od polno­sti zemlje in letnega časa. Znano je, da je v rastlinjaku manj slan in aromatičen kot tolščak, ki raste na prostem.

Ta tolsti vrtni plevel se poleti še kako prileže in je uporaben za solate in kuhane jedi. Sama ga najrajši pripravim tako, da ga na hitro popečem na olju, skupaj s česnom, posolim in postrežem kot prilogo.

Navadni tolščak, Portulaca oleracea (wasanajai/Shutterstock)

Navadna črnoglavka: tista, ki ozdravi vse

Moram vam povedati o njej. Ta rastlina je res pravi zaklad. Pri nas jo poznajo in uporabljajo le redki, čeprav raste skoraj na vsakem travniku in obronku gozda. To je navadna črnoglavka, Prunella vulgaris.

Ker je črnoglavka kozmopolitska rastlina, torej razširjena po vsem svetu, je na njej narejenih kar nekaj raziskav. K temu seveda pripomore tudi njena učinkovitost. Če bi se že na začetku izkazala za neučinkovito, bi število raziskav in znanstvenih člankov kmalu upadlo. Pa ni tako. Že vrsto let proučujejo protivirusne učinkovine iz črnoglavke. Posebno so zanimive tiste, ki vplivajo na vstop virusov, tudi virusa, ki povzroča covid, v naše telo.

Navadno črnoglavko so pri nas poznali že ob nekdaj, a je njena uporaba z raz­vojem farmacije, kot to velja za mnogo drugih zdravilnih rastlin, zamrla. Danes spada med pozabljene zdravilne rastline, za katere si prizadevamo, da bi jih spet spoznali in uporabljali.

Črnoglavka je priročna za uporabo ne le v čajih in tinkturah, ampak kot vsakdanje zelenje v naši prehrani. Največkrat jo dodajam v solate, smutije, kašaste jedi, omake, peste … Ker raste na vsakem travniku, jo imam kmalu nabrano, ponavadi skupaj z drugimi travniškimi rastlinami ali zdravilnimi pleveli. Je relativno prijetnega okusa. Na prvi ugriz rahlo grenka, a se njene grenčine kmalu izgubijo v družbi drugih rastlin in sestavin.

Njena zdravilnost je zelo široka, zato ni čudno, da so ji v angleško govorečem svetu nadeli ime heal-all, torej ozdravi vse, ali tudi self-heal ali samoozdravi. Naj se njena uporaba pri nas končno spet začne!

Navadna črnoglavka, Prunella vulgaris (Manfred Ruckszio/Shutterstock)
Priporočamo še: Klasike z Yasko: najboljša zelenjavna lazanja

Naslovna fotografija: Bogdan Kurylo/Getty Images

Katja Rebolj

Divja hrana je zame prava kombinacija naravnega, presenetljivega in priročnega. Jedilno cvetje pa pika na i sodelovanju z naravo in dobremu počutju.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed