Boštjan Rudolf: kako narediti proso spet zanimivo

Naj našo jesensko serijo z zgodbami dobaviteljev Lidlove Lojtr’ce domačih zaokroži Boštjan Rudolf, dramski lok pa sklene prizor, ki se dogaja prav zdaj in v katerem pakira konopljine proteine, enega paradnih konjev blagovne znamke Bonatura.

Prvi testni paket bo kmalu odpotoval, v začetku prihodnjega leta pa bodo na voljo v Lidlovih trgovinah na Irskem, Nizozemskem in Norveškem. Da, zaradi »lojtre«, potrdi. Veliko sogovornikov nam je zagotavljalo, da hočejo ostati butični, majhni, vendar verjamemo, v vsakem zdravo podjetnem človeku tiči želja po tem, da bi mu uspel velik preboj. Boštjana Rudolfa, ki podjetje Bonatura vodi z življenjsko partnerico Majo Koren, smo poiskali na obronkih Maribora, v prijaznem Gačniku. Obiskovalec, tudi če je tu prvič, že od daleč lahko pravilno presodi, h kateri hiši naj zavije, kajti kot vse, s čimer se par ukvarja tudi poslovno, je že na pogled »bio«, vsa v toplih lesenih tonih.

Vse, kar pride iz narave

Prav zanimivo je, kako številna so področja, na katera sega podjetje, ki se ukvarja z vsem, kar pride iz narave. Prvi od pomembnih stebrov poslovanja so še vedno vzglavniki z naravnimi polnili. Pri njih se kupijo lesene ure, imajo izdelke in dodatke zdrave prehrane: skratka, na njihovi spletni strani je mogoče porabiti precej časa v ugotavljanju, kako vse bi se dalo izboljšati svoje bivanje in prehrano.

Na Lojtri, kakor jo imenuje sogovornik, sta se Boštjan in Maja predstavljala z drugim pomembnim izdelkom: z ekološkimi rast­linskimi proteini, med njimi so najbolj prepoznavni konopljini. Najbolj sveži so v spominu laneni, na voljo pa so tudi bučni.

In prav Bonaturini ekološki konopljini proteini so v času, ko smo se mi mudili na obiskih po Sloveniji, doživeli pomemben preboj: naročena količina, navaja Boštjan, še vedno ni tako gromozanska, da ne bi zmogel, vseeno pa je pomemben in dober občutek, da jih bodo lahko kupovali na Irskem, na Norveškem, Nizozemskem. Večinoma, treba je priznati, je domet do zdaj segal do avstrijskih in hrvaških specializiranih trgovinic.

Bonatura se je na Lidlovi Lojtr’ci predstavlja z ekološkimi rast­linskimi proteini, med njimi so najbolj prepoznavni konopljini.

Začetki: gajbice

Podjetje deluje od leta 2014, po svoje sta bila pahnjena v to poslovanje: Boštjan je po izvirnem poklicu gradbenik, ko je šlo podjetje v stečaj, je ugotovil, da se bo treba znajti drugače. Z Majo sta najprej postala gajbičarja: postavila sta rastlinjak, vzgajala hrano in jo razvažala ljudem, ki so se odločili za drugačno oskrbo s svežim sadjem in zelenjavo.

Se je pa zelo hitro pokazalo, da je med njimi kar nekaj takih, ki jih lahko iz tira spravi črv, ki je prilezel iz sveže odrezane solate, pa opazili so, da jabolka, ki so zjutraj padla z veje, niso vsa rdeča in da se v njih ne vidi njihov odsev. Boštjan pravi, da se šele danes lahko temu smeje, takrat pa je bilo kar nekaj vroče krvi.

Podjetje sta registrirala leta 2014 in zdaj je pri njiju mogoče dobiti kakih 500 različnih izdelkov, vsi pa se navezujejo na naravne vire, čim manjšo mogočo predelavo in koncept nadaljnje uporabe.

Recimo: med vzglavniki sta najbolj priljubljena modela s pirinimi in ajdovimi luš­činami, po katerih posegajo ljudje, ki jih boli v vratu, ramenskem obroču ali ki jih težijo glavoboli in celo migrene. Različne beljakovine so pogača, ki ostane po stiskanju olja.

Boštjan ima spet drugačen vpogled: kupci niso tisti mladi mišičnjaki, ki bi radi zrasli bolj, kot jim je namenila narava, ampak ljudje po štiridesetem letu. Beljakovine so, pojasni, pomembne za ohranjanje mišične in kostne mase, oboje s staranjem začne upadati.

Posebej se je razgovoril na temo konopljinega olja, ta rastlina je bila prva, s katero sta zasadila štiri hektare, ko sta ustanovila Bonaturo: pravi, da ne more imeti roka trajanja več kot pol leta, kaj šele dve leti, kajti po tem času se začne kakovost skokovito zmanjševati in zato, meni, tudi cena ne more biti nizka.

Kako se daleč pride

Boštjan Rudolf je krasen človek ravno za velik trgovski sistem, kajti kakor so nam potrdili vsi, ampak res vsi sogovorniki, tu ni niti za milimeter odstopanja pri urejenosti dokumentov in kontroli. In naš sogovornik ima neke vrste zasebno obsesijo ravno s tem: vse do zadnje črke hoče preveriti, še raje narediti sam. Malo mu to škoduje, kajti zgodi se, da izgori, precej pa mu tudi koristi, kajti ko se je prvič uvrstil na police velikih trgovskih centrov, to zanj ni bilo nič posebnega v smislu organizacije. Pravzaprav celo uživa v podrobnostih, ki so potrebne, da je izdelek brezhibno postavljen na police.

Za Lojtr’co pa je ugotovil, da je postala motivacijski stimulans: sam sebi se je zavezal, da se bo vsako leto za ta projekt spomnil nečesa zanimivega, novega. Zato mi na koncu kar samo od sebe izleti vprašanje: »Pa se je na področju bio in zdrave hrane sploh mogoče še česa novega spomniti? Toliko tega je bilo že poslanega med ljudi, samo v zadnjih desetih letih.«

»Mogoče je lahko na zanimiv način novo tisto, kar je bilo nekoč staro. Proso, na primer. Naši predniki so ga uporabljali veliko bolj, kot ga mi zdaj, tudi zares zdravo je. Pomislil sem, kaj, če bi bil to neke vrste muesli – novo pa je to, da bo napihnjen, v obliki kokic, po domače povedano.«

Boštjan in Maja sta se za podjetje Bonatura, ki se ukvarja samo z naravnimi stvarmi, odločila zato, ker mislita, da je to prihodnost. Da, res je: podjetje je v skupini z najboljšo bonitetno oceno. Ni bojazni, da bi uspešnost poslovanja kaj kmalu zamrla, je podnapis take ocene. Vse, po svoje, je podatek o tem, kako se daleč pride.

Odprta kuhinja je partner projekta Lidlova Lojtr’ca domačih. To je že druga serija portretov ljudi, ki s svojimi rokami ustvarjajo odlično in butično.
Preberite tudi: Čili frik: Do abrahama bi rad stal ob boku Tabascu

Fotografije: Uroš Hočevar

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed