Pekarna Mokronog: ročno narejeni piškoti iz malega kraja

»Družina izvira iz Domžal, oče je delal v pekarni mojega dedka v Komendi. S časom se je oče odločil, da bo šel na svoje, iskal je kraj, kjer pekarne še ni bilo, in prav takrat se je tu v Mokronogu prodajala hiša, kjer smo še zdaj, deloma že prezidana za proizvodnjo, tedaj je bilo to še čevljarstvo. Pekarna je začela delovati leta 2002, dve leti poz­neje pa je oče umrl v prometni nesreči. Pekarno je prevzel moj stric, in sicer za čas, ki sem ga potrebovala, da sem do­študirala živilstvo – potem sem prevzela jaz, leta 2015. Triindvajset let sem bila stara. Nekako je bila to od nekdaj moja pot – še dve sestri imam, ena se ukvarja z odnosi z javnostmi, druga je v kadrovskem menedžmentu, jaz pa sem bila tista, ki je vedno doma pekla torte in pecivo za slavja, ob tem pa sem v pekarni v Mokronogu preživljala vse počitnice v srednji šoli in naprej na fakulteti: prek študentskega servisa sem delala,« pripoveduje Maša Rauh.

Preberite tudi: Kmetija Hecl: Kjer nastaja skuta, ki vedno prejme zlato medaljo

To je pa zanimivo: v svoji lastni bodoči pekarni ste delali kot študentka. So vam dobro plačali?

(Smeh) Ja, kar v redu je bilo. Ne glede na to, da je bilo namenjeno, da nekoč podjetje prevzamem, sem vedno nadomeščala tistega delavca, ki je bil na dopustu: lahko je bil to pek, slaščičarka, trgovka ali pa gospa, ki je čistila. To niti ni bilo slabo; ko sem prevzela, sem poznala vse dele pekarne in sem točno vedela, kje so kake možnosti za napredovanje in spremembe, kaj je mogoče in na kakšen način ... Še zdaj delujem tako: pisarniški posel je zame bolj vikend delo, vsak dan sem v delavnici ali trgovini, en del našega posla pa je tudi prodaja od hiše do hiše, se pravi na terenu – in tudi tu me najdete. Delo v pekarni poteka skoraj 24 ur: sama vstanem ob treh zjutraj, ob treh popoldne grem spat. Še dobro, da je tudi moj mož Matej enako vpet v pekarno in imava torej enak urnik in enaka zadovoljstva, sicer ne bi toliko svojega časa namenjala optimizaciji dela in ponudbe.



V zadnjem desetletju se je število zasebnih pekarn skokovito večalo. Kako ste vi zdržali ta pritisk?

Mokronog je kar precej umaknjen, ampak s tega vidika, o čemer me sprašujete, ima veliko prednost: tu ni niti enega trgovskega centra. Imamo kmetijsko zadrugo, pekarno, sirarno, dve cvetličarni in dve mesariji – in vsi lokalni ponudniki tu prav dobro uspevamo. Čeprav je kraj majhen, je namreč zelo pretočen: vsi, ki gredo v Novo mesto, Ljubljano, iz trebanjskega, sevniškega in krškega zaledja, se pripeljejo mimo nas in pri nas je trgovina od petih zjutraj, ko se odpre, polna. Ljudje gredo v službo v Ljubljano, se mimogrede ustavijo po malico, nazaj grede, če pridejo do tretje, se oglasijo še po kruh in drugo za domov. Pri nas je tudi še precej kmetij, veliko je dela na polju, zdaj na primer siliranja, trgatve bodo – in pri nas se to zelo pozna. To so nakupi po pet, šest kilogramov kruha – česar v Ljubljani ni več. Lahko prevedem še v piškote: pet, šest polkilogramskih škatel na stranko za vikend naenkrat. Mi imamo namreč same ročno narejene klasike, take, ki jih pečejo tudi gospodinje – in lahko včasih kar rečejo, da so njihovi (smeh).

Kaj pa ljudje na vašem koncu največ kupujejo?

Na eni strani so redne stranke, ki kupujejo kruh, ljudje, ki pridejo namensko samo v pekarno, pa največkrat iščejo piškote, ki jih pečemo še po recepturah naših prednikov. Zanimivo, pri kruhu se nam pozna zimski čas, ljudje doma več pečejo, ker tako ali tako zakurijo, pri piškotih pa ne. Največ prodamo domačih piškotov, ki jih marsikdo pozna pod imenom mašinski keksi, naslednji so kokosovi rogljički s čokolado, ampak v razmerju približno šest proti ena za prve. Za starejšo generacijo, ki predstavlja večino naših kupcev, je domači piškot še vedno neprecenljiva klasika ob kavi, čaju.



Zveni prav idilično, skoraj iz nekih drugih časov. Zakaj pa ste se, pravzaprav, prijavili na Lojtr'co?

Ker smo mislili, da so naši izdelki tako dobri, da bi bili všeč tudi večji skupini ljudi, kajti lahko rečem, da se dobro prodajajo povsod, kjer jih postavimo na police. Pomaga nam tudi pri naši prodaji na terenu: kar nekaj primerov imamo, da so ljudje naše piškote spoznali v Lidlu, potem pa so stopili v stik z nami in jih iščejo redno, mesečno, tedensko. Tak način je ravno to, kar si lahko privoščimo: Lidl nam je ponudil redno sodelovanje, ampak naša proizvodnja omogoča obseg, kakršnega imamo zdaj, in si ne moremo privoščiti opaznejšega povečanja, saj smo se odločili, da ostanemo pri tem, kar smo, trenutno nas je šest, in niti ne iščemo novih prostorov.

Zakaj ne razmiš­ljamo o širjenju? Sodelujem v različnih podjetniških okoljih in združenjih in zelo rada poslušam nasvete izkušenejših in starejših, navsezadnje sem še zelo mlada. Zelo mi je v spominu ostala misel nekega sogovornika, ki je rekel: kaj ti pomaga tri milijone prometa, če imaš na koncu tri tisoč evrov dobička. Lahko delaš tudi tristo tisoč prometa, a za enak izplen. In ko me je spraševal, kaj si jaz pravzaprav želim – vsi me nenehno sprašujejo, kdaj se bomo širili, kajti povpraševanje se dejansko povečuje: meni je dovolj vzdrževanje butičnega načina, raje uvajam nove izdelke, presenetim z novimi recepti, ki nam tudi omogočijo pridobivanje novih strank, ampak na ravni, ki jo lahko obvladujemo v trenutni zasedbi, na naš način. Za primer: preden smo se prijavili na Lojtr'co, smo pekli med 40 in 60 polkilogramskih škatel linških piškotov na teden, Lidl jih je naročil 3500. Toliko smo še zmogli, dolgoročno pa se raje posvečamo butični proizvodnji. Smo pa seveda hvaležni za promocijo in priložnosti, ki nam jih je ponudil ta projekt.

Kako poteka dan v pekarni, kot je vaša? Se še vedno večji del dogaja ponoči?

Pri nas le kake tri ure na dan nismo v pogonu, med tretjo in šesto popoldne. Po tem času pridejo peki in oni delajo vso noč, zjutraj se nadaljuje slaščičarski del, potem se odpre trgovina. Sama vstajam ob treh ponoči in ob treh popoldne neham delati. Zato sem tudi ostala v Mokronogu: logistično bi me uničilo, če bi se vsak dan vozila od drugod. Z možem sva se preselila sem in sva že pet let tu. Oba pa sva tudi vpeta v ta posel, tako da tak urnik za zdaj ni ovira. Sicer pekovski posel res slovi po nehvaležnem delovniku in po tem, da imaš največ dela pred prazniki, ko drugi počivajo, ti pečeš do onemoglosti. Takrat potegnemo kar na 24 ur. Najbolj delovno intenziven del leta je za nas predbožični čas, ko že novembra začnemo pripravljati piškote in preostali praznični decembrski program, in se v kosu drži do januarja. Pust nam navrže dva tedna od jutra do večera, pa velika noč.

Priporočamo še: Zdrobov kolač z grozdjem, pripravljen v 15 minutah

Fotografije: Uroš Hočevar