Prva štrukljarnica v Sloveniji je osvojila domača srca

Če se je bilo še pred dobrima dvema letoma za njihove štruklje potrebno povzpeti na 1488 metrov nadmorske višine, jih danes ponujajo v samem središču prestolnice pod Plečnikovimi arkadami. Ajdovi z orehi, pehtranovi, špinačni, mangovi, jagodni, veganski … Ponujajo paleto okusov, na meniju bodo kmalu tudi štruklji s hruško viljamovko, postreženi ob boku te aromatične žgane pijače.

»Toliko vrst štrukljev, ko jih imamo mi, nima nihče. V stalni ponudbi jih imamo okoli petindvajset, sicer pa jih je več kot petdeset vrst,« pojasni lastnik prve štrukljarnice v Sloveniji Peter Vogelnik. Zaenkrat svojih najljubših še nima. Kljub temu, da recepture za štruklje razvija sam – po izobrazbi je kuhar, priznava, da pravzaprav ni njihov največji oboževalec, na svojem krožniku ima raje razne jedi z mesom.

Lastnik prve štrukljarnice v Sloveniji Peter Vogelnik

Od skutinih do čokoladnih

Zgodba z imenom Moji Štruklji Slovenije se je začela pred več kot dvajsetimi leti na planinskem domu na Kofcah v Podljubelju. Kočo sta imela tedaj v skrbništvu starša sedanjega lastnika. Začeli so s skutinimi štruklji, ker pa Vogelnik nikoli ni maral skute, je bilo tudi to povod za razvijanje novih receptov: med prvimi za čokoladne, pa borovničeve – ki so na planinski koči, kjer gost izbira med okoli šestimi vrstami, še vedno najbolj priljubljeni.

Priporočamo tudi: Punč kocke, ki bodo postale vaša stalnica med pecivi

»Sam prežim nad vedno novimi idejami, saj nikoli ni dobro, da obstaneš na mestu. Recept za tiste prave čokoladne sem razvijal dolgo, da so zdaj ‘po mojem okusu’.« Zaradi priljubljenosti na Kofcah, so že pred več leti družino Vogelnik spodbujali, da štrukljarnico odprejo tudi v Ljubljani. »Neka gospa nama je z ženo predlagala, da bi imela stojnico na pokriti tržnici, a nama ta ideja ni bila všeč. Nato pa sva zagledala ta lokal na tržnici, ki je bil takrat zaprt, in takoj sem videl, da bi se dalo tu nekaj narediti.«

Bolj nas poznajo Slovenci

Na planinsko kočo rade zahajajo družine z otroki. Tudi zato, ker pot ni preveč zahtevna, otrokom pa je motivacija, da se na vrhu ‘posladkajo’ s štruklji. Poleg tujih turistov imajo stranke, ki se vračajo vsako leto: enkrat, dvakrat ali večkrat. Prihajajo tudi novi, letos je bilo več zanimanja zato, ker so bili izbrani za naj planinsko kočo.

Kdo pa so gostje v Ljubljani? »Bolj nas poznajo Slovenci, veliko pa je tudi turistov, ki večkrat naključno zaidejo v našo štrukljarnico.« Veseli jih, da niso odvisno le od turistov, ampak imajo stalne goste, domačine, ki si radi privoščijo njihove juhe enolončnice in druge domače, tradicionalne jedi. Poleg omenjenih se na meniju najdejo tudi žganci in domača klobasa, od pijač pa so med drugim na voljo vina iz vse Slovenije, kot tudi slovenska piva.

Domače in sezonsko

»Trije poznamo recepture naših štrukljev in pripravljamo mase: najbolj pomemben je nadev, recepta pa se je treba natančno držati, saj je lahko v nasprotnem primeru štrukelj tekoč in steče,« pojasni Vogelnik. Pri skutinih ni takega problema, zalomi pa se lahko pri ostalih, pri katerih se denimo uporablja sladka smetana, mascarpone in druge sestavine.

Delajo izključno z lokalnimi izdelki: sodelujejo z mlekarstvom Podjed, kot tudi z Zelenimi dolinami oziroma Mlekarno Celeia. »Tudi ostale sestavine so domače, veliko delamo sezonsko, s surovinami, ki so na voljo v določenem trenutku: poleti so imeli na meniju figove, začela se je sezona kostanjevih.«

Štruklje smo Slovenci vzeli za svoje, pogovarjamo se tudi o zaščiti na nacionalni ravni, meni Vogelnik.

Štruklje zavijajo izključno v aluminijasto folijo

Z izjemo mešalcev, s katerimi si pomagajo pri nadevih, vse delajo ročno. Kako tako popolno zviti štrukelj, da ima na koncu ‘učbeniški’ prerez? »Recepta ni, gre za izkušnje, najpomembneje je, da ga povijemo čim bolj tesno. Tega se je treba naučiti in v rokah dobiti občutek.«

Peter Vogelnik pa je razrešil tudi večno dilemo kuhanja štrukljev: v servetu ali foliji. Kuhajo izključno v aluminijasti foliji, pomembno je namreč, da štrukelj obdrži obliko tudi ko se ohlaja, saj se pri kuhanju v cunji ta razteza, posledično pa oblika ni več takšna, kakršno bi si želeli. »Štruklje kuhamo samo na pari, ne v vodi. Skutini se kuhajo okoli pol ure, drugi pa nekje med 40 in 50 minut.«

Obliti s čokolado, drobtinami, ocvirki

Pri izdelavi uporabljajo različne vrste testa: najbolj uporabno je klasično vlečeno testo, imajo tudi listnato-kvašenega, ajdovega in polnozrnatega – saj različna testa bolje pašejo posameznim nadevom. Vogelnik dodaja, da vse izdelujejo v Tržiču, kjer imajo tudi svojo prodajalno, od tam pa vsak dan razvažajo sveže štruklje. Te pred postrežbo le pogrejejo in polijejo: z drobtinami, ocvirki, čokolado ali drugimi prelivi. Za jesen priporoča jabolčne, hruškove, kostanjeve, bučne, kakor tudi klasiko: ajdove in skutine.

NAPOVEDUJEMO: Prihodnji teden ne spreglejte videa, v katerem smo z Mojimi štruklji Slovenije kuhali tudi mi!

»Štruklje smo Slovenci vzeli za svoje, pogovarjamo se tudi o zaščiti na nacionalni ravni. Zdi se mi, da je bila ta jed v nekem določenem obdobju v preteklosti že pozabljena, danes pa se vedno bolj obuja – predvsem klasične: s pehtranom, ajdo, skuto, orehi, jabolki – in si pridobiva pomembno mesto na slovenskem kulinaričnem zemljevidu.«

Fotografije: Roman Šipić

Beti Burger
Beti Burger

Kakor se mi vsaka priložnost zdi dober razlog za peko torte ali pite, se vsaka moja »izgubljena« misel ponavadi znajde pri hrani in preizkušanju receptov.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed