Ustvarjalka keramike Lestrson: Hrano naredi tudi krožnik

Namesto da bi krožnike kupila, se je Sonja Strniša, danes ustvarjalka keramike Lestrson, odločila, da jih naredi sama. S čutom in ljubeznijo do ustvarjanja je začela skozi glino oblikovati svoj slog. Ta se prepozna predvsem z dodatki 11-karatnega zlata.

Okusen in vabljiv obrok danes ne naredi samo dobra hrana, temveč tudi postavitev in ustrezen krožnik. Tako kot dišečo kavo naredi tudi skodelica, v kateri je pripravljena ta črna omamna tekočina. Tega, da hrano in pijačo danes jemo in pijemo tudi z očmi, se zaveda keramičarka Sonja, ki skupaj z možem Lenartom (on skrbi za oglaševanje in prodajo) v Kranju ustvarja keramiko Lestrson (ime je akronim njunih imen). Od zlatarske izobrazbe se je prek zavarovalniških voda podala v ustvarjanje.

Od darilnega seta oblikovalke Hane Karim do svojih izdelkov

Njena oz. njuna zgodba se je začela na Baliju, kjer je Sonja iskala poslovno priložnost. Od takrat popularnih nahrbtnikov, ki jih je na Baliju zanjo ustvarjal nek domačin, se je doma v Sloveniji preusmerila v torbice, denarnice in nakit (kar je še vedno del znamke Lestrson). Od usnja pa je malce kasneje prešla še k prvinskosti, h koreninam, h glini. K temu jo je spodbudil set skodelic in manjših krožnikov slovenske oblikovalke Hane Karim, ki ga je skupaj z možem dobila za poročno darilo. Odločila se je, da velikih krožnikov ne bo kupovala, ampak jih bom naredila sama. Vpisala se je na tečaj lončarstva v Sem (Slovenski etnografski muzej), kasneje pa se je izobraževala predvsem sama. Prek spleta, z videi in priročniki, predvsem pa izkušnjami. Prizna, da skozi prve izdelke svojega sloga še ni povsem razvila, danes pa lahko reče, da ga je.

Zlato je od vedno v njej

Njen slog je minimalističen, prikupen, ličen, eleganten, predvsem pa izstopajo dodatki z zlatom, brez katerih, kot pove sogovornica, je keramika po njenem mnenju »pusta, prazna«. Zlato daje tisto piko na i. Njen stil se najbolje prepozna v dveh linijah: Lila in Vienna, ki bosta ostali tudi del stalne linije. Lila skodelice denimo krasijo večje črne pike, ročaj pa je zlat in v obliki manjše krogle. Vienna pa je nežnejša, smetanaste barve z zlatim »običajnim« ročajem in z manjšimi zlatimi pikami.

In zakaj zlato? »Verjetno je zlato že od nekdaj v meni, obiskovala sem srednjo zlatarsko šolo v Celju. Vedno sem imela rada zlate dodatke, srebra ne nosim, tudi v stanovanju so le zlati dodatki. Mogoče sem zato zlato tako z lahkoto vkomponirala v svoje izdelke, ker je nekje v moji podzavesti,« razmišlja sogovornica.
Ničesar ne dela na silo, ampak sledi navdihu
In prav zlato je tudi tisto, kar keramiko Lestrson loči od ostalih. Sogovornica pritrdi, da je danes – ko lahko na spletu najdemo in vidimo že vse – težko ustvariti povsem svoj slog in mu slediti. Več kot je imela izkušenj, več si je upala, predvsem pa sledi temu, da ničesar ne dela na silo. Ko se ji ideja utrne, jo čimprej skicira, oblikuje, naredi, noče pa ustvarjati na silo. »Saj na koncu ti izdelki tudi drugih ne prepričajo.«

Sogovornica pritrdi, da je »kovačeva kobila vedno bosa«, saj da ji v resnici še ni uspelo v celoti narediti set krožnikov za njeno kuhinjo oz. njeno družino. Prve krožnike je podarila mami, pa tašči, prijateljem, danes pa se v njeni kuhinji znajdejo predvsem izdelki z »napako« oz. tisti, ki so se med kakšnim procesom malce uničili. Ki niso »popolni«, saj Sonja pri svojem delu ves čas stremi k perfekcionizmu. Poleg njenih izdelkov, pa se v kuhinji najdejo tudi drugi, saj je strastna zbiralka (keramike) domačih in tujih oblikovalcev.
Ne želi si masovne proizvodnje in »štancanja«

Pove, da pri glini ni bližnjic, da te delo upočasni, saj enostavno nekatere korake ne moreš preskočiti. Da nastane ena skodelica za kapučino namreč traja 14 dni, da se jo naredi, posuši, speče, poglazira … Ročno delo in masovna proizvodnja enostavno ne gresta z roko v roki. Pa si masovne proizvodnje sogovornica niti ne želi; ostati želi butična in ustvarjati. Ne želi, da njeno delo postane »štancanje« produktov, ampak želi v tem delu še naprej uživati.

Lestrson se prodaja po vsem svetu

Pravi, da se njene stranke zavedajo, da je treba na izdelke počakati in da jih ne more narediti iz danes na jutri. In čeprav se je sprva usmerila na tujo potrošnike (ki jih je pridobila prek instagrama), danes objave zapisuje v slovenščini, saj je 60 odstotkov kupcev Slovencev. Še vedno pa velik del proda v tujino, v Avstrijo in Nemčijo, na Kitajsko in Japonsko, na Dansko in v Nemčijo ter ZDA.

Če sprva ni vedela, kdo so njene cilje stranke, se danes zaveda, da so to v večini (nekje 70 odstotkov) ženske, stare od 20 pa celo do 65 ali 70 let. To so ljudje, ki cenijo ročno delo in ki jim je pomembno, iz česa jedo ali pijejo. Slovenci največkrat kupujejo skodelice v velikosti kapučina, saj so, kot meni sogovornica, tudi najbolj praktične, v njih lahko serviramo tudi čaj.

Bolje je prati na roke

Kako pa naj njene stranke skrbijo za keramiko? »Keramika je pralna, seveda pa je vedno bolje, da se jo pere ročno. Tako bodo skodelice zdržale več kot 10 let, s strojnim pranjem pa zaradi agresivnih čistil zagotovo manj časa. Zato je zagotovo bolje, da se pere na roke, saj je takrat najslabše, kar se lahko zgodi to, da se skodelica/krožnik/posoda/stojalo za torto, razbije«.

Sonja Strniška uporablja različne nežne odtenke zelene, modre, pastelne, všeč ji je monokromatska različica. Ustvarja tudi z milnimi mehurčki, njena najljubša pa je trenutna skodelica njene hčere. Pobarvano je v pastelne barve, ki se svetijo kot biserna školjka, krasi pa jo zlat ročaj. Poleg nežnejših pa lahko v njeni zbirki najdemo tudi drznejše, denimo skodelice s skicami ženskih prsi, pa bolj živahne z geopardjim vzorcem ipd. Pravi, da bodo druge linije nastajale organsko in po potrebi.

Keramike ne jemlje kot 'delo', ampak sprostitev

Sogovornica ne zna oceniti, koliko časa dnevno preživi v delavnici, saj je tam vedno kaj za postoriti. Tako je tudi pred našim pogovorom ravno prišla iz kleti, kjer je delavnica in peč. »To me sprošča in izdelavo keramike sploh ne jemljem kot delo, ampak kot lahkotnost, saj se neobremenjena. Primem, delam, včasih uspe, drugič morda ne.« In kakšne izdelke lahko pričakujemo v prihodnje? »Če bom začutila in se mi bo utrnila ideja po vazi ali čem drugem, bom to naredila …«