Slovenija, oaza repe

Za Slovenijo velja, da je ne smemo meriti po kvadratnih kilometrih, temveč po njeni geografski raznolikosti. S to sta povezana izjemna kulinarična pestrost in neprecenljivo kulturnozgodovinsko ozadje, ki se kaže tudi na krožnikih. Znanje o domači hrani smo v polpretekli zgodovini pogosto zanemarjali, s projektom Kuhnapato in slovenskimi osnovnošolci pa pozabljene jedi vračamo v naše kuhinje. Ob tem ugotavljamo izvor jedi, ki so v zgodovini na najrazličnejše načine »pripotovale« na slovenska tla in se tukaj prilagodile. Zato je treba biti previden, ko govorimo o avtohtonosti ali tipičnih slovenskih jedeh.

Vsekakor smo lahko brez skrbi, ko je na krožniku repa. Smo oaza, kjer je repa dobila – v nekaj primerih – tudi glavno vlogo. Trditev, da je repa živilo severovzhodnega dela Slovenije, je treba ovreči, saj z nekaj kopanja po zgodovini pridemo do te okusne poljščine domala povsod. Danes predstavljene gastronomske zanimivosti, v katerih najdemo prav vse dele repe, so pravzaprav dediščina in logična posledica gospodarnosti gospodinj ali pa zgolj revščine. Spravljanje poljščin za ozimnico, predpraznična ali postna obdobja, čas kolin in pred tem kisanje repe ali skladiščenje v posebni zemlji in še mnogo tega so kulturni mejniki ali kažipot po slovenskih gastronomskih pokrajinah.

Če začnemo na zahodu, je treba omeniti viščo ali enolončnico z repnim listjem iz kraja Miren v Vipavski dolini, za katero je menda zaslužen celo pisatelj Fran Erjavec. Korak v notranjost nas pripelje do tropinke, dodane v »repinko« ali ječmenovo enolončnico temno rdeče barve, posledice tega, da so gospodinje iz Dornberka in okolice repo »vložile« v grozdne tropine in tako pričarale tudi izjemen okus. Le streljaj proti Krasu srečamo dobro znano joto, v kateri zelje večinoma nadomesti repa ali pa mu vsaj dela družbo. Tudi Gorenjska ni izjema: v Škofji Loki se pohvalijo s smojko – gomoljem, napolnjenim s proseno kašo – in radi povedo, kako je dobila ime: repa se je pač prismodila. Pa malce manj znana kašnata repa, ki jo najdemo v Tuhinjski dolini, tudi z všenco ali danko. Aleluja je dolenjska posebnost; v juhi najdemo repne olupke, sušene ob peči, zaznamuje pa postno obdobje, še posebej pred veliko nočjo, ko so v shrambah našli le še redke sestavine.

Vsekakor pa se je repa najbolj razmahnila v severovzhodni Sloveniji, deželi pogač (repjača) in tam, kjer kolinam rečejo praznik: kdo ne pozna bujte (»ubite«) repe, ki ji deli svinjine, ki niso bili primerni za »skladiščenje«, dajejo poseben okus. Pa drug primer: godlo ali maso, ki je osnova za krvavice, so uporabili drugače in od vasi do vasi pripravljali »svojo« repno poslastico, v najrazličnejših oblikah. Še veliko je jedi, ki so nekako postale vseslovenske, med njimi matevž z repo, pa šara, krhljanka in preprosto kisla ali mlečna repa … Z razcvetom gastronomije in znanjem naših kuharskih mojstrov pa repa dobiva oblike in okuse, ki lahko zadovoljijo najzahtevnejše dobrojedce.

Priporočamo: Izšla je čisto nova okusna kuharica Tasty. Mi jo podarimo!

Fotografija: Pixabay
Besedilo: Anka Peljhan