Ivan Bučar: kmet, trgovec, učenec znamenite gospe

Veliko Mlačevo je manjša vas streljaj od Grosuplja. Njeno veduto sestavlja tudi približno hektar velik kompleks rastlinjakov ob lokalni cesti. Od tam prihaja velik del zelenjave, predvsem plodovk, ki potrebujejo toploto in zaščito. Bučarjevi jih pridelajo približno dvesto ton na leto, kakih petnajst, šestnajst vrst gojijo. Rastlinjaki so najpomembnejši del kmetije, ki obsega še več kot sedem hektarov obdelovalnih površin.

Ivan Bučar ne izgublja rad časa in nista minili dve minuti, kar smo si segli v roke, ko smo bili že sredi rastlinjakov, ob robu zalogovnika za vodo, v katerem plavajo krapi, ob svinjaku za krškopoljce, trenutno sicer nenaseljenem – in v hudourniku besed. Sogovornikov spomin je banka podatkov, ki se je ne bi sramoval niti manjši osebni računalnik.

Takole je bilo: svojo prvo njivo si je od očeta »izposodil« leta 1990, ko je na kmetiji popuščal zagon prejšnje generacije. Posadil je solato in jo vozil prodajat v Ljubljano, kjer je tedaj tudi delal. Včasih nam življenje preobrnejo nenavadne stvari: njegovo, gre sklepati, so preobrnila kolena, ki so ga začela boleti, ko je leta in leta stal za pultom in pripravljal dietna kosila v ljubljanskem kliničnem centru. Miselno se je tedaj v celoti preusmeril v pridelavo zelenjave, naredil dodatno šolo, novomeški Grm – ampak prav zaradi teh kvalifikacij, kajti zdaj je bil inženir kmetijstva, je najprej še sedem let delal kot direktor ljubljanske veletržnice, preden se je posvetil kmetiji.

Nikoli pa očitno ni nobenega poklica povsem pozabil in izključil, zato se v pogovoru z njim enakovredno mešajo kmetijska politika in trženje slovenske zelenjave, kuharske ekspertize o ajvarju, pa zgodbe iz lokalnega okolja, v katero je sogovornik vpet kot gasilec in vodja strojnega krožka. Tri zgodbe smo izbrali, ki jih je povedal, vsaka doda košček v predstavo o tem pridelovalcu zelenjave.

Ni vse kapija

Rastlinjaki so veliki, zato je zadnji del nasada že skoraj izginil iz pogleda – vidno je bilo le to, da ga v celoti zaseda rdeča koničasta paprika. Kurtovska kapija, sem pomislila sama pri sebi, Bučar pa, kot da je slišal moje misli, je skoraj sočas­no dejal: »Crveno zlato.« Nekako se zdi, da je ta sorta, ta paprika, trenutno njegov največji ponos. Seme je našel v Srbiji, kamor tudi sega del družinskih korenin. Kaj se zdi pomembno: ne le da naj bi bila ta sorta silno plodovita in bolj zdrava kot primerljive. Ivan Bučar poudari, da se izjemno obnese pri izdelavi ajvarja: ravno prava oblika, okus ... našteva in iz njega enakovredno govorita kmet in nekdanji kuhar. Znanje mu pride prav, ko je treba predelati zelenjavo, ki ne more iti v trgovine zaradi te ali one napake, nastale med rastjo. Iz take pripravljajo tudi domače vložnine: poleg ajvarja še vrtnarsko omako, kečap, mezgo ...

Katera paprika pa je najtežja za pridelavo, se pozanimam. Ivan Bučar meni, presenetljivo, da tista, ki se mi zdi najbolj navadna: svetla babura. Pravi, da je ta sicer še vedno najpogostejša izbira, na primer za znamenite polnjene paprike, šopsko solato in podobno. Rdeče in zelene je v naših košaricah veliko manj, po takšni posežejo mlajši ljudje, se zdi.

Kranjska klobasa. Pristna.

Ko nadaljujemo ogled med rastlinjaki, gostitelj pokaže proti hišam, ki se v gruči stiskajo na drugem bregu ceste. Spomnil se je zanimivosti, ki sega v čas njegove mladosti. Kot najstnik je enemu od sosedov pomagal pri zidarskih delih – očitno se je izkazal, kajti za nagrado je dobil čokoladni liker. Očitno je tudi, da se ni preveč zanimal zanj, kajti za desetletja je ostal le pozabljena dekoracija v dnevni sobi – dokler se ni nekega dne zazrl vanj in se začudil.

Gre za liker znamenitih menihov trapistov iz Brestanice, mojstrov čokolade in še marsičesa. Zgodba ga je začela vznemirjati, po korakih jo je zasledoval nazaj v zgodovino, v čas pred drugo svetovno vojno, dokler ni ugotovil, da je vezni člen mesar, ki izhaja iz Velikega Mlačevega, Josip Rozman.

Ta je bil znamenit po svojih »pristnih kranjskih klobasah«, ali kot se izrazi sogovornik: »Ko smo mi še s kamnom rezali meso, je on že dnevno izvozil na tisoče klobas.« Pa ne samo to, leta 1932 je poslal na živilsko razstavo v Bruselj svoje suhomesne izdelke in zanje dobil častno diplomo z zlato medaljo in odlikovanjem. Rozman je verjetno kupoval prašiče pri menihih, mimogrede tam dobil liker, ga podaril svojemu bratu – ta pa Ivanu Bučarju, ki je pri njem polagal železne palice za betonsko ploščo.

Sogovornik danes tudi sam izdeluje kranjske klobase iz krškopoljcev, ki imajo svojo hiško med rastlinjaki in se verjetno dodobra naužijejo zelenjave, ki se je tu ne manjka. Poudari, da tudi sam izdeluje »pristne klobase« – pomeni, da če piše, da je kranjska, potem se že spodobi, da so tudi pujsi zrasli na Kranjskem, ne pa na primer na Nizozemskem. Nasploh, meni, bi bilo treba še veliko popraviti glede transparentnosti izvora posamez­nih živil, predvsem pa zavedanja, da je najbolj smiselno in zdravo jesti hrano, ki je zrasla blizu in na način, ki je čim bolj sonaraven. Kmetija Bučar, mimogrede, se opredeljuje kot integrirana.

Pri takih ljudeh je dobro našpičiti ušesa – če se je sedem let ukvarjal s prodajo zelenjave na veliko, bo že vedel. Tudi ko govori o tem, da Slovenci premalo damo na to, da bi jedli zares kakovostno hrano – bolj nam je pomembno, da se na dvorišču šopirijo dobri avtomobili – bo že vedel. Ne nazadnje je leta in leta v kliničnem centru kuhal dietne obroke – živi dokaz pomena, tudi zdravilnega, ki ga ima hrana. In ko deli nasvete o ajvarju in klobasah – tudi to bo že vedel. Ne nazadnje je bil učenec znamenite gospe, za katero bi bilo škoda, če bi utonila v pozabo. Ko je omenil Pepiko Levstek, avtorico učbenika o kuhanju, ni pričakoval, da bomo vedeli, kdo je ...

Preberite tudi: Ali lahko gobe pogrevamo in koliko jih v resnici lahko pojemo

Fotografije: Leon Vidic