Kolumna sitne mame: Moramo med kosilom res brati novice na telefonu?

Pred leti sem na vabilu na rojstnodnevno zabavo goste prosila naj pozabijo na telefone za nenujne zadeve. Rekla sem jim, naj jih odložijo in se posvetijo – osebam za mizo. Hrani, ki sem jo skrbno pripravljala (eden od gostov je naštel okoli 20 različnih jedi za vse okuse, pa to brez sladic). Klepetu s starimi in z novimi znanci. Ljudem, ki so bili tukaj in zdaj. Se je danes res tako težko posvetiti? Moramo med kosilom res brati novice na telefonu? Med kosilom s prijateljico preveriti, kaj je kdorkoli drug objavil na družbenih omrežjih? Ste morda eni od nas – eni tistih, ki opazimo, da smo med govorjenjem ignorirani zaradi gledanja v telefon, se ustavimo sredi stavka in pomislimo »mah, raje bi šla sama na kosilo«? (In ja, med kosilom me boste videli s telefonom v roki, ko bom slikala krožnik, ampak kulinaričnim blogerjem je opravičeno, prav? Za dejanje se opravičim, objavo pa praviloma naredim po obroku – vmes le, če za mizo ostanem sama.)

Če ste »eden od nas«, potem boste razumeli otroke. Ker oni so … »eni od nas«. Želijo si poklepetati, želijo si biti del družbe, del odraslih. Želijo si zaželeti »dober tek« (ste opazili, koliko ljudi na to enostavno pozabi?) in slišati »hvala, enako«. Pa se morajo žal prepogosto sprijazniti s tem, da so del omizja, ki gleda v svoje telefone (in jim drugo kot ekran ne preostane). Ali del omizja, ki si želi debato brez njih – zato jih umakne. Jap, v ekran. Ker je dandanes očitno bistveno le to, da je otrok za mizo – tiho in pri miru. Zakaj imamo potem družinska kosila? Zakaj gremo na kosilo v restavracijo? Ne gremo zato, da bi imeli poseben družinski dan, da bi se naužili družbe med družabnim dogodkom, kar kosilo zagotovo je? Ali gremo zato, da imamo material za objavo na družbenih omrežjih? Po možnosti z oznakami #lovefamily, #familytime in podobnimi?

Zakaj ne bi telefonov pospravili – v torbo ali doma na polico? Se usedli za skrbno pripravljeno mizo, postregli z odlično hrano in zgolj … poklepetali, prisluhnili, se družili. Tako preprosto zveni. Bi mi sami (ali otrok) res raje gledali virtualen svet drugih, če bi se nam zgodilo v dnevu toliko lepega, kar bi želeli podeliti z našimi najbližjimi? Zakaj se nam ne zgodi dovolj lepega, zakaj tega ne opazimo? Sploh, če tega ne opazijo otroci, saj so prav oni navadno tisti, ki s svojo zvedavostjo, veseljem in navdušenjem nad svetom pogosto opominjajo, da se moramo čuditi najmanjšim stvarem. Smo res družba, v kateri so že otroci tako otopeli, da zmorejo le drsanje po ekranih? Smo? Prosim, ne bodimo.

Odložite vendar te ekrane, usedite se za mizo (domačo ali tisto v restavraciji, menzi ali pisarni) in poleg okusa ter vonja jedi, vpijte vse elemente kosila – prekrasen pogrinjek, besede vaše družbe, lepe misli, ki jih podelite ali skrbi, ki se jih znebite, nasmehe, čebljanje in objeme. Morda vas bo kdo zaradi te želje pokritiziral. Morda ta ni vreden vaše družbe. Zagotovo pa bo marsikdo iskreno rad posedel z vami – odrasel ali otrok. Pa dober tek.

Naslovna fotografija: Thinkstock

Preberite še ostale kolumne sitne mame:

Čigavo mesto je v kuhinji?

Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?

Zakaj ne znam skuhati golaža?

Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane

Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?