Odprta Kuhinja

Kolumna sitne mame: Ne zganjajmo drame ob enem krofu

Odpri galerijo
A+   A-
Imate kaj za pusta hrusta?



Ko sva se z možem preselila iz mesta na vas, naju je prvo leto presenetil … pust. Popolnoma nepripravljena sva bila na maškare pred vrati, saj so bile v mestu žal res redkost – morda je občasno kakšen otrok potrkal na vrata. Potem pa na soboto pozvoni in pred vrati zorganizirana skupina otrok »imate kaj za pustaaaaa?« …

… kaj pa zdaj? Pa še dober teden po dokončni selitvi, ko sva sploh dobila kuhinjo. Na srečo sva imela pri roki paket sladkih priboljškov (pri nas jim po italijansko rečemo merendine – torej mala, zapakirana peciva s kremami, nikakor ne zdrava ali kakovostna hrana) in jih je mož podelil in razveselil otroke. En je celo zavpil čez ograjo: »Mama, tu smo dobili ta dobre merendine!« In čeprav simpatično, nama ni bilo v ponos. Zato je bilo to le enkrat, ne bodo me ponovno 'zafrknili', sem si rekla. Naslednje leto sem se zato pripravila in dobili so sveže mafine, ki jih zdaj vsako leto čakajo. Že prvič je bilo namreč sporočilo mamam, preden so pozvonili, drugačno: »Mama, zdaj smo pa tam, kjer imajo najboljše kolačke.« No, to pa je lepo slišati, kajne?

In poleg tega, da me ob pustu razveseli že to, da se otroci ponekod še vedno dobijo in hodijo po hišah ter odganjajo zimo – da so zunaj, da se družijo – mi je ob tem še posebno lepo, da jim lahko v roke in košare ob kupe bombonov ter kupljenih sladkarij dodam nekaj dobrega, domačega in brez nepotrebnih dodatkov. Četudi so to čokoladni mafini s sladkorjem in vsemi dobrotami sladic. Konec koncev so že večji in je le pust.

Kar me spominja na čas okoli pusta pred nekaj leti. V trgovini sem čakala v vrsti za kruh, pred mano je bila starejša gospa, upokojenka. Prodajalki je naročila krof in prodajalka jo je vprašala »vam dam tega navadnega ali tega brez maščob?« Gospa jo je pogledala malce izpod čela, nato pa še vedno prijazno, vendar odločno rekla: »Znaš kaj, pupa? Ku nečeš mastno, pole piješ wodo. Ku češ jest krof, pole ješ krof.« In vzela vrečko s krofom. Tistim, najboljšim. In predvsem – enim.

Danes je namreč ena najboljših niš »zdravo«, skladno z modernimi dietami in 'heštegi'. Zdravi krofi (karkoli že to pomeni), krofi iz pečice, krofi brez sladkorja, presni krofi, brez maščob, z dietno marmelado … ali si sploh še kdo upa pojesti klasičen krof? (Izvzeti tisti z alergijami, intolerancami in lastnimi moralnimi odločitvami.) Z belo moko, jajci, sladkorjem, cvrto v olju, s tisto marmelado iz plastične kanglice? Seveda se mnogi radi igramo v kuhinji in ustvarjamo vedno nove recepte, preizkušamo okuse, kar je že prav, vendar se dajmo občasno tudi malo sprostiti. Seveda. Dajmo sebi in otrokom dobro ter kakovostno hrano vsak dan. In ne zganjajmo drame ob enem krofu, čeprav industrijskem (če sem čisto iskrena – jaz vedno pojem prav takega, iz točno določenega industrijskega obrata, ker boljših še nisem našla, kot prej omenjena gospa ne). Bodimo dobro pripravljeni na vsakodnevne napade lakote s kakovostnimi prigrizki in naj nas kruljenje v želodcu ne preseneti, kot so naju prvič maškare, čeprav bo to zahtevalo nekoliko več časa in truda. A verjemite mi – vsak trud in čas, ki ga namenite otrokom, dobi pravo vrednost, ko pred vrati slišite, da ste hiša z najboljšimi kolački. Kolački, ki so premagali vse načičkane bombone iz trgovine. Ker otroci vseeno vedo kaj je res dobro, če imajo le dobro podlago.
Preberite še ostale kolumne sitne mame:

Umetnost prehranjevanja na kavču


Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?

Zakaj ne znam skuhati golaža?

Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane

Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?

Naslovna fotografija: Thinkstock
Datum Objave: 13.2.2018 ob 14:02

Več iz te teme:

krofikolumnapust

Naročite se na e-novice:

Martina Marušič KosAvtor na portalu Odprta kuhinja