Kulinarični pobeg: Roxanich

Prve lokacije ni bilo lahko izbrati. Morala je biti nekaj posebnega, nekaj novega in vznemirljivega. Iskali sva staro dušo, kraj, ki se oplaja s preteklostjo in nosi zgodbo, ki bo tudi vas pritegnila, da se podate na izlet, polni želje po odkrivanju in spoznavanju. In prav to sva našli v slikovitem istrskem Motovunu, središču tartufarstva, nam najbolj poznanem po filmskem festivalu. Staro mestece, ki je zraslo na 277 metrov visoki vzpetini in si priborilo zavidljiv razgled na dolino reke Mirne, s svojim šarmom ozkih kamnitih ulic, starih hiš, vonjem po tartufih in z odličnim oljčnim oljem ter vinom pritegne turiste z vsega sveta. A še preden vas ob vznožju zamika, da kupite dovolilnico za vstop v mestece, zapeljite še malce naprej, rahlo navzdol, do impresivne kamnite stavbe z zelenimi okni in polkni. Za njenimi zidovi namreč kulinarični navdušenci in vinski ljubitelji najdete nov razlog, da spet obiščete ta kraj.

ni podpisa

»Vse delamo za vino, vino pa za ljudi«

To je nekdanja zgradba motovunske zadružne kleti, ki jo je leta 1902 odprl avstrijski cesar Karel in v katero se je zdaj zaljubil priznani istrski vinar Mladen Rožanić, jo odkupil in spečo lepotico prebudil. S pomočjo evropskih sredstev, arhitekta Idisa Turate in konzervatorjev je naredil izjemno delo, ki diha z njegovo vizijo, njegovimi sanjami in občutji. Z zgodovino kraja. Pa tudi užitki. In prav ta gospod, o katerem nisva v naših medijih našli prav nobene besede, na Hrvaškem pa o njem pišejo v presežnikih, naju je kot pravi gentleman toplo sprejel in z nama preživel več ur. Najprej, no, potem ko je z nama spil kultno pasareto, naju je popeljal v svoje svetišče, dozidano moderno vinsko klet v petih etažah, v katero seli svoje vino. To svojo poezijo, ki nastaja po biodinamičnih načelih in se ozira po začetniku tega pristopa Rudolfu Steinerju, avstrijskem filozofu in znanstveniku. Težko je opisati veselje v očeh človeka, sicer uspešnega inženirja strojništva in podjetnika, ki je svoje prve vinske kapljice pridelal tako rekoč v garaži, a se z vso strastjo prebil do slovesa enega najboljših istrskih vinarjev, čigar vino najdemo v svetovnih restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, ko se končno in zasluženo ponosno sprehaja po svoji kleti. Tukaj bo mesto tudi za umetnost, pokaže gostitelj, ki si želi železne nosilce, v katerih bodo shranjene buteljke, povezati s slikarskimi, kiparskimi deli in skulpturami, ki jih bomo občudovali med okušanjem vina. Si predstavljate kotiček z vinskimi amforami, ki imajo odprt razgled na zelenice in dolino, vino pa med zorenjem v njih ves čas nežno boža klasična glasba? »Je glasba namenjena turistom?« vprašava. »Ne, tukaj je vse za vino. Tako bo dobilo svoj mir in plemenitost. Vse delamo za vino, vino pa za ljudi,« odgovori Rožanić. »Od kod vse te ideje?« nadaljujeva, on pa le skromno pripomni: »Iz življenja.« In že navdušeno hiti v nižje nadstropje, da jih predstavi še več. Da, takšna vinska klet se rojeva pod vznožjem čarobnega Motovuna.

ni podpisa

Užitek na vsakem kotičku

Sprehodimo se še do manjšega objekta, ki bo navdušil ljubitelje savnanja z razgledom. Rožanić poudarja, da to ni bistvo njihove ponudbe, je le dodatek, ki z dvema finskima in eno turško savno ponuja ugodje za goste. Zunaj boste lahko zaplavali v neskončnem bazenu in uživali pod istrskim soncem in v vonju zelišč, ki bodo kmalu zasajena na vrtu, se odpravili na potep po okoliških krajih, a se vedno vrnili v njegovo oazo, kjer vas bodo navduševali z vinom in hrano. Zasadili bodo tudi sadovnjak, nakaže z roko, da bodo goste s svojimi marmeladami pocrkljali že ob zajtrku. In ko se njegove oči zazrejo še dlje po dolini, doda, da upa, da bo kmalu njegove tudi še kaj zemlje, na kateri bodo rasle trte.





Če vas zamika, lahko v hotelu s štirimi zvezdicami tudi prespite. Ko se boste odpravili v eno od 32 sob oziroma suit, vas bo na dolgem rdečem hodniku pod nogami božala mehka preproga in sprem­ljala prijetna glasba, vstopili pa boste v nove prostore Rožanićeve domišljije, v katerih se prepletajo tapete tridimenzionalnih vzorcev v kombinaciji živobarvnih vrtnic, rožo namreč najdemo v grbu njegove rodbine, ki vsebuje beneško ime Roxanich iz 14. stoletja. Grb danes ponosno krasi tudi vinske etikete in je logotip hotela. Za težkimi zavesami velikih oken se odstirajo najlepši razgledi, telo pa si lahko spočije na izdatno oblazinjenih posteljah. Večina pohištva je izdelana po naročilu in iz naravnih materialov, kot sta marmor in les, ustvarja novo, še ne videno celoto. Nekaj za ljubitelje lepega. Tukaj vam duša ne bo pobegnila drugam.

ni podpisa

Za mizo

»Ne predstavljamo visoke kulinarike. Naš cilj je preprosta, a okusna hrana. Gradimo na kulinaričnem izročilu teh krajev, na lokalnih sestavinah, a na moderen način.« Kot že povedano, se trudijo čim več narediti sami, tako so že minulo sezono pripravili paradižnikovo mezgo in nekaj vložnin. In kdo je glavna zvezda kuhinje? »Malce sem zahteven, nočem zvezde, temveč človeka, ki bi bil kreativen in pripaden. Odslovil sem že tri,« prizna Rožanić. Vedoželjen in strasten do kulinarike, kot je, jedi razvija tudi sam. Pomaga in svetuje mu prijatelj Stefan Macchi, francoski chef, ki že vrsto let živi in dela na Hrvaškem. Skupaj že nekaj mesecev ustvarjata, preizkušata in iščeta pravo pot. Naju so za mizo najprej pozdravili z malce velikonočne simbolike, sledila pa je juha iz divjih istrskih špargljev, skuhana z mlekom, zaradi katerega je bila še bogatejša in svilena. Nato je na mizo prišla osvežilna in lahkotna solata iz rakovice, pa domači fuži s hišnim pestom iz lokalnih zeli in lešnikov, ki so značilni za te kraje. Nežna, a tako globoka jed! Za zaključek pa kar štiri sladice mladega slaščičarja, na katerega je Rožanić izjemno ponosen. Delili sva si frangipane pito z lokalno hruško, ki sva jo obe s Kristino postavili na prvo mesto, pa limonovo pito z meringo in še dva čokoladna moussa.





Vse to z osupljivim razgledom v naravo in v spremljavi Rožanićevih vin. Vin, ki si jih preprosto zapomniš, saj so tako izrazita in tako posebna. Namenjena predvsem ljubiteljem in poznavalcem, kajti gre za kompleksne zgodbe dolge maceracije in staranja v hrastovih sodih. Navdušila naju je Ines v belem, to je oranžno vino, ki nosi ime po Rožanićevi ženi in je zvrst sedmih vinskih sort. Za njim je 70 dni maceracije in šest let počitka v hrastovem sodu, polnjeno pa je brez filtriranja. »Katero vaše vino pa vam je najljubše?« naju zanima in dobiva čudovito razlago, odgovor, ki marsikaj pove o tem kompleksnem človeku, polnem energije in navdiha, ki doživeto zajema življenje, v katerem je največ prostora za iskrenost. V odnosih, v hrani, v vinu, v bivanju samem: »Veste, to je povsem enako, kakor če bi me vprašali, katero od svojih šestih hčera imam najraje. Prav vse imam enako rad.« In njegovim šestim punčkam, kot jim ves čas pravi, od najstarejše Lare, ki je tudi zaposlena v hotelu, do najmlajše šestletnice, je posvečeno vino, sorelle, sestre. Vseh šest nasmejanih obrazov je v krogu narisanih na etiketi zlatega chardonnayja.







To iskrenost boste ob obisku hotela, kleti ali restavracije Roxanich začutili na vsakem koraku. Zagotovo boste občudovali arhitekturo, uživali v razgledih, vinu in pijači, a največjo srečo boste imeli, če boste srečali in spoznali še Mladena Rožanića. To bo toplo človeško doživetje, ki ga boste pomnili.

Fotografije: Kristina Smodila, Zgodbe na krožniku