Mateja Delakorda: nedeljske sladice so zdaj – knjiga

Ne vem čisto, kako obrniti besede, da bi se lahko malo pohvalili, ampak ne bi delovali krošnjarsko in vsiljivo, zato bom samo naravnost povedala, kot mislim, da je: iz tedenske rubrike Nedeljska sladica, ki jo že dve leti spremljate v naši prilogi, je nastala ena najlepših kuharskih knjig, kar jih je izšlo pri nas. Te dni prvenec urednice našega portala Mateje Delakorda prihaja na police knjigarn.

To je tudi skoraj obletnica: sredi junija pred dvema letoma je Mateja poslala prvi recept, za češnjev venec je bil. In od takrat vsak teden novega: sladico je poslikala, popisala, pripravila dvakrat, če prvič ni bila zadovoljna. Opravljeno je veliko delo, čez sto receptov je nastalo. Mateja je pravilno ugotovila, da so se sladice vanjo že nekako vrasle, postale pomemben del njene identitete.

Kuharica, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga, razmišlja o okusih različnih generacij, od najmlajših do naših starih staršev – in je zato več kot samo zbirka receptov. Je osebna in intimna zbirka koščkov, ki sestavljajo lepe trenutke našega življenja, če si vzamemo čas, da jih opazimo, si jih zapomnimo, jih negujemo. Ni slavospev sladkorju, je hvaležnost za nedeljske popoldneve v družbi bližnjih, ko daš na stran delo in skrbi in svet postane ves prijazen in mehak – kot tisti buhteljček, ki je na mizi. In še stavek za realiste, ki jih zanima uporabna vrednost: nekaj več kot devetdeset receptov, natančno preverjenih v vsakem koraku. Pravzaprav zbirka, ki pokrije vse življenjske situacije, v katerih se pojavi sladica :)

Aktualna nedeljska sladica: Prav posebne princeske

Mateja, v čem je nedeljska sladica drugačna od tiste, ki jo ješ na primer v sredo?

Uf, tista sredina je en sam greh, ne spodobi se, pa še redi! Šalo na stran: nedeljska sladica je nekaj, kar nas Slovence spremlja podobno kot goveja juha, zato ni naključje, da je v Odprti kuhinji dobila svojo rubriko, še preden sem postala del ekipe. Nedeljska sladica nosi simboliko sladkosti prostega dne, družinske povezanosti in naklonjenosti.

Ko sem listala knjigo, sem imela občutek, da ni zbirka receptov, ampak da je v njej, če se tako izrazim, tudi prostor in vse stvari, ki jih nevede zaznavamo, ko smo nekje: vonj magnolije na mizi, veter v poletnih travah, bledo zimsko sonce, ki ga opazujemo, ko ugriznemo v babko … Kaj si si pravzaprav sama želela za to knjigo?

Želela sem si, da knjiga v nas prebuja prijetne in lepe občutke, ki nas prestavijo v drug svet, v katerem se nam uresničijo hrepenen­ja. Ko beremo leposlovje, se v nas dogaja točno to, pri kuharski knjigi pa sem si, da bi to dosegla, pomagala s fotografijo in stiliran­jem jedi v rustikalnem, cvetličnem in toplem kontekstu. Želim si, da bo moj prvenec ob peki nedeljskih sladic v domove prinašal spokojnost in veselje, da se bodo ljudje med listanjem zasanjali in skupaj ustvarjali. Ne samo sladice, temveč tudi prijetno vzdušje in spomine.

Mi poveš najbolj ljubko anekdoto, povezano z ustvarjanjem, in tudi najbolj bedno?

Daleč najbolj ljubek pripetljaj se mi je zgodil okoli velike noči, ko sem spekla kremni limonov kolač, v katerem je bil tudi limončelo. Mislim, da sem za ta recept prejela največ navdušenih odzivov, hkrati pa obvestilo, da je menda zaradi mene v enem od ljubljanskih trgovskih središč zmanjkalo tega likerja. To me je iskreno nasmejalo in mi pogrelo srce.

Ker sem po naravi velik optimist, pa bedne stvari hitro pozabim oziroma si dovolim, da se iz njih kaj pametnega naučim.

ni podpisa

Kaj je pravzaprav tvoja najljubša sladica? Tudi mimo knjige – imaš sploh rada sladkarije?

Nisem sladkosneda, niti malo. Mi pa sladica veliko pomeni v kontekstu spominov, ki jih imam na peko z mamo in staro mamo. Hkrati me to početje neverjetno sprošča in razveseljuje, ker vem, da se bomo ob sladici zaklepetali in uživali še dolgo potem, ko bomo s krožnikov postrgali zadnje ostanke kreme. V resnici gre za vse drugo kot za samo uživanje tortice, kolača ali zavitka. Gre za romantiko okoli ustvarjanja, od priprav do tistega trenutka, ko jed postaviš na mizo.

Sladice so mi torej všeč zgolj takrat, ko so del nekakšnih ritua­lov – ob kavici s prijateljico, kot nedeljska sladica, kot rojstno­dnevna torta, kot del čajanke … Najbolj pri srcu so mi vsekakor kolači, zato tudi pridno zbiram raznorazne oblike pekačev in bralci so se tega že navadili, saj prav čakajo, kaj bom pripravila okoli praznikov, sploh božičnih.

ni podpisa

Zdi se mi, da nisi ravno človek piškotov. Kaj je tvoj slog, ko gre za sladice?

Nikoli nisem pomislila na to, a imaš popolnoma prav. Čeprav v zadnjih dneh novembra napišem dolg seznam piškotov, ki jih bom spekla v veselem decembru, se to zgodi samo takrat in nikoli več med letom. Seveda uresničim zgolj tretjino tistega, kar sem si zadala, pa vseeno neznansko uživam. Moj slog so verjetno romantične sladice, ki jih dodelaš s cvetjem, kremo, oblivom … Moj slog so tudi sladice, ki prihajajo iz kuhinj naših babic, jaz pa jim dam nov pečat. Rada imam končne izdelke, ki kradejo poglede.

Kakšna je potica, ki jo lahko bralci spečejo po tvojem receptu?

Ni ravno klasična. Pravzaprav imam v knjigi tri potice, dva recepta sta za mini različice z okusoma oreo in pehtran, tista, ki je doživela največ slave, pa je potratna. V njej se prepletata okus lešnikov in pomaranče, lepa za oko in sočna kot dobro prepojena torta.

ni podpisa

Kultno nedeljsko kosilo je juha, govedina, tenstan krompir, solata. Kakšna sladica gre tu zraven?

Najverjetneje klasičen jabolčni zavitek? Žal ga ni v moji knjigi, bodo pa sladkosnedi tukaj našli preprost grozdni zavitek z vinsko redukcijo.

Sama si v spomin takoj prikličem tvoje magdalenice, buhtlje z borovnicami, vanilice … Na kateri recept si pravzaprav najbolj ponosna?

Verjetno so daleč pred vsemi recepti ti moji buhtlji in krofi, ker se mi je ob ustvarjanju s kvašenim testom zgodil priročen miselni preskok, zaradi katerega sem v naš recept vključila zelo prepro­sto japonsko metodo priprave predtesta, ki okrepi glutenske vezi, pomaga k prožnosti, sladica prav tako dlje ohrani svežino. Ponosna sem tudi na vse kolače, pa na magdalenice z lepim trebuščkom, čokoladno torto, smetanovo omleto, češnjevo gibanico ...

Kako pa se potolažiš, ko vidiš, da je neki recept res tehnološko, vsebinsko in po okusu dovršen, plod resnega dela in truda – bralci pa potem raje prebirajo o kroglicah, ki jih zvaljaš iz teh sestavin?

Iskreno, to me vsakič znova preseneti, tudi razočara. Ne razumem, zakaj bi moral človek nekaj takega, kot je nedeljska sladica, pripravljati čisto brez občutka. Predstavljam si, da jo bo tako hitro, kot jo je zmetal skupaj, tudi zmetal vase. Tudi sama sem objavila recept na to vižo in je bil verjetno daleč najbolj klikan od vseh, a sem ga iz te knjige umaknila.

Več kot dve leti si »v rok službe« vsak teden spekla sladico, jo fotografirala – si se kaj naveličala? Nikoli te nisem videla živčne.

Dolgo sem imela željo, da bi pripravljala to rubriko, a mi je manjkalo poguma, kajti vsak teden poskrbeti za nekaj novega, res ni hec. Potem sem ugotovila, da mi kar gre, hkrati pa je to postal moj zaščitni znak in del mene. Lagala bi, če bi rekla, da vsak teden točno vem, kaj bom naredila, in da vsak teden neznansko uživam. Spontani prebliski v glavi, da recept pripravim z nekim preobratom v novo smer, so redki. Sem izrazito vizualna oseba, zato se moje ideje rojevajo ob opazovanju fotografij – lahko si predstavljate, koliko jih pogledam! Ker pogosto izhajam iz neke iluzije o vizualnem učinku, se zgodijo tudi polomi, pa krema se ne strdi in moram začeti znova, preplavi me tudi slaba volja, a prav takrat tudi najboljši zapis in poglobljen recept.

ni podpisa

Čutiš, da bi se dalo narediti še eno knjigo na temo sladic?

Vsekakor.

Najbrž ti knjiga, tvoj prvenec, veliko pomeni. Zakaj?

Ta knjiga mi neverjetno veliko pomeni. Sem sanjač, ki pa nikoli ne ostane nad oblaki, temveč moram tisto, o čemer fantaziram, tisto, kar mi daje zagon in navdušenje, vedno prizemljiti. Z drugimi besedami – nikoli ne sanjam o nečem, česar nisem sposobna udejanjiti. Ta knjiga je produkt mojih zasanjanih pogledov v nebo. Rezultat, ki ga lahko primem v roke, podarim in uporabljam. Je nekakšna stopnička ali prelomnica – doživljam jo podobno kot večje dogodke v svojem življenju, najbolj pa jo primerjam s svojo poroko. Toliko metuljčkov, toliko priprav in toliko ljubezni je okoli nje.

Preberite tudi: Ocvrti bezgovi cvetovi, kot jih pripravi naša Jasmina (VIDEO)

Fotografije: Sonja Ravbar in Mateja Delakorda