Na lepše: Hotel Triglav z Restavracijo 1906

Za vse, ki želijo Bled spoznati in okusiti po mirni plati, stran od vrveža množičnega turizma. S koktajlom ali kozarcem dobrega vina v roki.

Hotel Triglav z Restavracijo 1906 nam predstavi najbolj opevano turistično lokacijo v Sloveniji drugače, kot smo je vajeni. »Koliko sploh poznamo Bled?« sva se s fotografinjo Sonjo spraševali na poti iz Ljubljane. Kremne rezine in sprehod okoli jezera, če je čas, še vzpon na grad, poleti mogoče kopanje. Za večino Slovencev se horizont tukaj konča. Ne spoznamo tiste biti kraja, ki bi jo lahko začutili, če bi ostali kakšen dan dlje.

Hotel Triglav z Restavracijo 1906

Bled nekih drugih časov

Ne predstavljamo si več dam v dolgih krilih, belih srajcah, ki v eni roki držijo čipkast senčnik, z drugo pa se pod roko oprijemajo svojega gospoda in se, med kramljanjem, sprehajajo. Ne vemo za paciente, ki so se bosonogi in goli zdravili po posebni in izjemno strogi metodi znamenitega zdravilca dr. Arnolda Riklija, prišleka iz Švice, zaslužnega za mednarod­no prepoznavnost Bleda.

Revolucionarni časi so bili to, bi lahko rekli, ko so med letoma 1854 in 1916 semkaj prihajali mogotci iz tujine, da bi se okrepili po pristopih tega pionirja naravnega zdravljenja, ki so še danes temelj zdravstvenega turizma. »Sončni dohtar« ga poimenuje Vojko Zavodnik v obširni knjigi Po sledeh Arnolda Riklija, v kateri izvemo, da je bil Bled kraj prve svetlobno-zračne postaje na svetu, ki je bila del zdravnikovega t. i. atmosferskega zdravljenja. Verjel je namreč, da v »atmosferi, zraku in na svetlobi (soncu), v celotni kozmični energiji, leži tudi električna moč, ki učinkuje na človekov mejni organ – kožo.«

Pacienti so bili poleg zračnih, sončnih in vodnih kopeli, bivanja v zračnih utah, kopanja v jezeru, zavijanja v kopalne plašče, drgnjenja in otiranja deležni tudi svetlobnih kopeli: dame so se odpravile Marijin gaj, gospodje pa v Riklijev park na Straži ali nad Pasji hrbet in se tam razgaljenih teles predajali svetlobno-zračni energiji, tako da so telovadili, se grabili in kako drugače krepili telo, lahko preberemo.

Kot običajni obiskovalci Bleda s prepogosto zavezanimi očmi sodobnega hitrega tempa torej v roke ne dobimo tistih najbolj skrivnostnih delov sestavljanke, ki so potrebni, da pred seboj zagledamo celoto. In ne izvemo zgodbe o teti Jeni, ki je podedovala enega najlepših blejskih hotelov, zgrajenega daljnega leta 1906, ko je ta kraj dobil tudi železniško povezavo z Dunajem in bil deležen obiska Franca Ferdinanda. In ko je takratni župan Jakob Peternelj posumil, da bi bila gradnja dobra naložba.

Portret Jane Ivane Trnka

Hotel Triglav je med vojnama in po njih preživel težke čase z obdobjem nacionalizacije vred, nato pa ga je lastnica Jana Ivana Trnka, teta Jeni, predala nečaku, zdajšnjemu lastniku Zdravku Rusu, ki se je kot odvetnik posvetil denacionalizacijskemu postopku.

Lastnik hotela Zdravko Rus

Čeprav je Jeni prisotna na vsakem koraku, portretirana v recepcijski dvorani, v kateri lahko zaigrate tudi na njen stoletni klavir August Förster, pa je gospod Rus s soprogo leta 2009 poskrbel za ponovno rojstvo objekta. Kot ljubitelj in poznavalec zgodovine se je prenove lotil tako, da je ohranil izvirno podobo in dušo.

Sprehod po hotelu od najnižjega predela, kjer so vinska klet, vinski klub in savna z bazenom in nato višje restavracija, ki je poimenovana z letnico prej omenjenega slovesnega odprtja železniške proge, in še višje – po stopnišču in samih sobah, kjer te, mimogrede, pričaka maslen piškot z užitno cvetlico na sredini, je en sam poklon preteklosti z zbirko starih predmetov, fotografij, slik in umetniških del.

V sobi s kaminom lahko posediš, prebereš staro knjigo, ki jo vzameš z bogato založene police, ali pa si predstavljaš, kako se tukaj zapleta ena od peripetij Agathe Christie, medtem ko okušaš belega angela. Ne, nikakršna čudna substanca ni to, temveč ime gin tonika hišnega mojstra teh pijač, do njega še pridemo.


Pred sobo s kaminom pridemo na račun vse stare kuhinjske duše, ki nam ni mar za novodobne čiste linije porcelana in pribora, temveč nam juha veliko bolj tekne, ko je postrežena v starodobnem cvetličnem krožniku in jo zaužijemo s skorajda preveliko srebrno žlico s podrobno izrezljanim ročajem. V tem prostoru je starinska miza pokrita z belim prtom, na njej pa pozornost vzbuja pogrinjek, ki simbolično spominja na leto 1906.

Kulinarika po okusu sedanjosti

Čeprav se zazdi, da se je tukaj urni kazalec ustavil, čas v kuhinji teče naprej. Hišna kulinarika sicer črpa iz preteklosti, tudi iz stare kuharske knjižice lastnikove babice Nežke Zrimec, po kateri so priredili tematsko večerjo in bodo umestili nekatere jedi med kosila, a jo glavni kuhar Jure Kordež s sodelavci na krožnik postavlja v luči sedanjosti. Tako se denimo stara slovenska tepka rada znajde v jedeh.


Na fotografijah jo vidite v sladici iz kozarčka, ta pa je pravzaprav drugače interpretiran zavitek. Sicer tipični ajdovi štruklji so postreženi na pireju hrušk in jabolk, posuti z orehi in užitnim cvetjem. Nove kuharske tehnike vseskozi brusijo kakovost lokalnih sestavin in prav na teh je največji poudarek.

Hrana se tukaj ne spaja več le z vini, temveč tudi s pivi in gini. Simpatični Danijel Galjot, ki ga spoznaš med kosilom in večerjo, ko predte postavlja lično narejene krožnike s hrano, se ti prikupi s kakšno prigodo in s sommelierskim nazivom postreže vino, goji tudi strast do koktajlov, posebno gin tonikov.


To niso le vsem poznane mešanice, temveč preplet okusov, ki jih spodbudi domišljija v njegovi glavi in raziskovanje v kotičku ob kuhinji, v katerem med eksperimentiranjem včasih tudi kaj eksplodira, se pošali. Končni rezultat z uravnoteženo mešanico sirupov, redukcij, cvetlic, zelišč, čajev, pa tudi vina v kombinaciji z ginom ponavadi vedno poimenuje po ženskah. Zato je zeleni napoj z marjetico, ki ga lahko občudujete na fotografijah, imenovan Amelia Earhart po prvi pilotki na svetu.

 

Najlepša so jutra

V katerem delu dneva je v tem hotelu najlepše, vprašam Sonjo Primožič, izvrš­no direktorico, v prepričanju, da bom dobila odgovor, da ob večerih, ko pri­pravljajo tematske kulinarične in vinske večere, pa pojasni obratno: »To so jutra, ko nad jezerom vlada spokojnost, je mir v hiši in neko posebno vzdušje.« Res, še posebno zdaj, ko zaradi epidemije zajtrki niso več samopostrežni (sreča v nesreči!), se zjutraj usedeš na teraso, za katero velja, da ima najlepši razgled na blejski otok, in si prvi obrok izbereš à la carte.

Verjetno se marsikje niso zavedali, kako pomemben je za gosta obrok, ki ti pravzaprav naredi dan. Tudi tukaj, prizna direktorica, so včasih dobili slabe ocene prav na ta račun, a se zdaj že nekaj časa trudijo, da se pokažejo v novi luči. Tako so na meniju zajtrk tete Jeni, to je ovsena kaša s suhim sadjem, pa kranjska klobasa z gorčico in hrenom, različno pripravljena jajčka, tradicionalni kruh z maslom, medom, mlekom in jabolkom, pa raznorazni namazi, narezki in napitki.

Zelo lepo postreženi, veste, posebno če je tisti dan v kuharski ekipi energična rdečelaska Jerica Klinar, ki poskrbi tudi za lične piškotke v sobah. Navdih za lepo hišno gesto je dobila med korono, ko je doma vendarle morala nekaj početi. Pa je skuhala nekaj cvetličnih sirupov, ki jih zdaj v koktajlih pridno uporablja Danijel, in razvila recept za sladko dobrodošlico. Tudi recept za štruklje, ki ga delimo z vami, je njen. Zjutraj, ko smo se mi še prebujali, je Jerica že kuhala sadno omako, ki štrukelj predstavi v povsem drugačni luči, da nas navduši.

Recept za štruklje vas že čaka, da ga preverite.

Kaj početi

Bodisi da boste v restavraciji Hotela Triglav, za katero je Nedelov ocenjevalec gostiln pred leti povedal, da je kraj za lepe priložnosti, jedli zajtrk, bodisi da se boste ustavili na kosilu ali si vzeli čas za večhodno večerjo v soju sveč, pa nam je glavna gostiteljica Sonja Primožič pomagala izdelati nekaj idej, kako lahko od okušanja Bleda preidete še k spoznavanju okolice v nekoliko drugačni luči, kot se je loti tipični obiskovalec.

Od njih jo lahko mahnete na alternativno pot na grad čez Višce, za katere nam je gospod Rus razložil, da izvira ime iz besede vinjet in se povezuje z vinogradi. Ta predel ima tudi zelo dolgo zgodovino, saj naj bi tod stala keltska vas. Višce je gozdni predel z vrhom na nadmorski višini 510 metrov, po katerem se prepletajo številne stezice. Gre za lažjo pot, poimenovano tudi Riklijev sprehod.

Hotel, pri katerem ste gostje brez skrbi, kje pustiti avtomobil, je tudi odlično izhodišče za izlet v Vintgar, 1,6 kilometra dolgo sotesko, prvo urejeno v Sloveniji, ki se vije med stenami Homa in Boršta in je resnično slikovita. Med potjo občudujete reko Radovno, slapove, tolmune, brzice in prečkate lesene mostove.

Bi raje ostali na Bledu in odkrivali zgodbe iz preteklosti? Potem morate obiskati blejske vile, ki jih je bilo nekoč kar 135. Za predstavitev bodo poskrbeli v hotelu, vi pa se boste sproščeno podali na potep po starih blejskih poteh, ki so jih utirali ljudje, pomembni in manj pomembni, s svojimi zgodbami.

Priporočamo še: Na lepše z Matejo in Kristino: Grad Otočec

Fotografije: Sonja Ravbar

Mateja Delakorda
Mateja Delakorda

Kuhanje, to so moji trenutki! Zvok sekljanja, cvrčanje olja, vonjave iz pečice, na mizi pa cvetlice.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed