Na lepše z Matejo in Kristino: Grad Otočec

Edini slovenski vodni grad, prvič omenjen v sredini 13. stoletja, je kulturni spomenik državnega pomena, ki od konca druge svetovne vojne – potem ko so obnovo ruševin v roke vzeli kar dolenjski rojaki in posamezniki, ki so se pridružili gradnji ceste bratstva in enotnosti – vabi turiste z vsega sveta.

Grad Otočec je bil navdih različnim umetnikom, pisateljem in slikarjem, saj je bil prizorišče številnih prigod in spletk grajske gospode. Med drugimi sta ga opisala Ivan Tavčar in Lojze Kovačič, naslikal ga je Božidar Jakac, pa Maksim Gaspari, veliko delo je zagotovo opravil tudi slovenski gradoslovec Ivan Stopar, ki je zgodovino in značilnosti tega pomembnega objekta podrobno opisal v knjigi Otočec, grajski biser na zeleni reki.

Gost se mora počutiti kot doma

Pod prenovo, ki je iz ruševin oživila danes naš ponos, se je podpisal tudi arhitekt Marjan Mušič, ki je že takrat predvidel gostinski namen. Sledilo je dodajanje sob, objekt je postal hotel. Pred dobrimi desetimi leti je spet doživel prenovo in postal butični hotel s petimi zvezdicami, v katerem je ujet duh preteklosti in sedanjosti in je vključen v mednarodno družino hotelskih dvorcev Relais & Châteaux.

Priporočamo tudi: Vila Planinka: Hrana, da pozabiš na vse

Je filozofija te družine tista, ki hotelsko udobje loči od druge ponudbe pri nas? Matej Brezinščak, vodja Hotelov Otočec, razloži, da se odgovor skriva v petih C-jih: courtoisie (vljudnost), charme (šarm), caractere (značaj), calme (spokojnost) in cuisine (vrhunska kuhinja).

»Gostu se posvetimo kot nekomu, ki pride k nam na dom.« »Kako pa dosežete ta domačni odnos, da ne deluje narejeno?« me zanima, Matej v šali odgovori, da mora biti vsak gostinec po malem tudi psiholog. »Vsak gost je drugačen, zato se moraš z njim pogovarjati. Saj gre!«

Drugi izjemno pomemben dejavnik je kulinarika, tukaj mora biti hrana zares dobra. Sestavina, ki z domišljijo glavnega kuharja Nejca Bana dobi novo vsebino, zraste v lokalnem okolju, še več, od lani se Otočec ponaša z grajskim vrtom, obdanim s hrastovim plotom, na katerem zraste skoraj vse, kar postrežejo.



Tako kot drugi gostje hotela, med katerimi nekateri (predvsem tisti iz Azije) že navsezgodaj zjutraj lovijo prebujanje bogatega nabora pridelkov, se tudi midve odpraviva na ogled. Sadno drevje še raste, tudi mesto za čebelnjake je že pripravljeno. Vrtnar Andrej ima tukaj glavno besedo: vsak teden sporoči, kaj bo na voljo, in kuharji se nato prilagodijo tem sestavinam. Na njivo povabi tudi hotelske goste, ki mu lahko pomagajo pri delu, nato pa skupaj naberejo pridelek in ga odnesejo v kuhinjo, kjer jih glavni kuhar tudi kaj nauči.

Srce je kuhinja

Nejc Ban pove, da je otrok Otočca: »Tukaj sem začel delati že kot dijak, kot študent in nadaljeval vse do zaposlitve.« Vsako jutro je ob sedmih, če ne prej, v grajski kuhinji, da organizira delo, v sezoni na vrtu pobere izdelke v košarico in opravi druge obveznosti. Popoldne se vrne k družini, zvečer pa je nazaj v kuhinji.



»Imamo zelo dobro ekipo šestih kuharjev in dveh pomočnic, ki se dobro dopolnjujemo in si pomagamo med seboj,« pove. To je zlasti pomembno, kadar je Hotel Grad Otočec na najvišjih obratih, torej, kadar se spremeni v poročno pravljico ali pa v njem gostijo protokolarne dogodke. Slednji so res velik zalogaj, ne le ker je treba nahraniti večje število ljudi, temveč tudi z vidika usklajevanja, ki včasih poteka več mesecev, in organiziranja strežbe po točno določenih protokolih.





Kdo pa je najzahtevnejši gost? »Tujci. Posebno na porokah. V našo kulinariko želijo vpletati svojo, kar je zame zelo težko. Imeli smo indijsko poroko, na kateri so si zaželeli, da v hrano vključimo indijske začimbe. Kdor pozna njihovo kulinariko, ve, kako kompleksna je in koliko znanja je potrebnega. No, saj tega ni veliko. Smo pa morali zato že marsikaj raziskati,« pove Nejc, ki mu je zares najbližja in najbolj pri srcu lokalna zgodba.

»V resnici naša kulinarika ni niti malo omejena, vse je blizu – gore, reke, morje, bogati smo z naravnimi danostmi in veliko lahko ustvarimo.« V tako lepem okolju, ki je že samo po sebi navdih, pa sploh. Kako ta osupljiva lokacija, odmaknjena od vsakdana, ugodno vpliva na goste, priča izkušnja z devetdesetimi svati iz Skandinavije, ki so nedavno sproščeno slavili do sedmih zjutraj, nato pa se še okopali v Krki.



A restavracija ni le za poroke in protokol, je tudi za vse gurmane. Tiste, ki si Hotel Grad Otočec izberejo za svojo postojanko na potovanju, saj je odlična izhodiščna lokacija za neštete aktivnosti in izlete, in tiste, ki se čez leseni most, obdan s slikovito naravo, sprehodijo samo zato, da preizkusijo grajsko kuhinjo. Navsezadnje je ta tudi članica kulinaričnega združenja Chaîne des Rôtisseurs, najstarejšega mednarodnega združenja za umetnost kuhanja in kulturo pitja vina ob upoštevanju etnoloških posebnosti regije.



S fotografinjo sva pokusili delček kulinarične sestavljanke, ki je na voljo. Food for change (hrana za spremembe) je vodilo za zgodbo, ki ji na svoj način sledijo vsi člani združenja Relais & Châteaux. Gre za kampanjo, ki poudarja trajnost in skrb za okolje, zato so na krožnikih zelenjavne jedi iz neposredne okolice.

Drugi meni, ki sva ga spoznali, je bil pripravljen za letno srečanje prej omen­jenega združenja Chaîne de Rôtisseurs in je nastajal kar tri mesece, saj so bili v snovanje vključeni kuharji treh restavracij Term Krka.

Gostje pa lahko izbirajo tudi à la carte ali se odločijo za sezonski degustacijski meni. Vedno zaokrožen z vini (predvsem slovenskimi), ki jih lahko pokušate tudi v grajskem stolpu, središču vinskih večerov.







Ura se bliža eni popoldne, v kuhinji pa že od sedmih zjutraj nastaja vse to, kar postavijo pred naju: postrv na tri načine: prekajena v malinovem želeju, tatar in limonov kaviar, peteršiljev pire in peteršiljev biskvit, krokant zeliščne skute in bučnih semen. Kompleksen krožnik, a zelo harmoničen.

Bučna juha, spenjena s sifonom za smetano, če poenostavimo postopek, ki jedi poudari okus. Sledita glavni jedi: »Na mesnem krožniku je belokranjski jagenjček s suflejem tatarske ajde iz Šentjerneja, sveža zelenjava z grajskega vrta, pripravljena le z oljčnim oljem in soljo, zraven pa še koruzna pena, kokice iz ajdove kaše in čatni pomaranče z ingverjem. Na zelenjavni krožnik pa sem postavil ohrovtovo sarmo z ajdovo kašo in jurčki ter dodal zelenjavno spremljavo z mesnega krožnika,« našteje Nejc. Sladica je za nas dekleta vedno kraljica in to bova opevali še nekaj časa: mousse bele čokolade z limonsko travo, pehtranov sladoled, marelični džem, mandljeve drobtine in vetrci.



Fotografije: Kristina Smodila, Zgodbe na krožniku