Lidija Fužir (Pekoteka): z drožmi osvaja Mozirje
Kakšni so bili prvi dnevi Pekoteke, kako so prebivalci manjšega kraja sprejeli novost in kaj so droži pravzaprav naučile mlado gostinko?
»Odziv domačinov je presegel pričakovanja, nisem si mislila, da bomo imeli že prve dni tako velik obisk. Kot kaže, je nekaj takega v Mozirju manjkalo. Navsezadnje daleč naokoli, tja do Celja oziroma Ljubljane, ni podobne butične pekarne,« pravi mlada sogovornica. »Predvsem prvi teden, ko še nismo vedeli, koliko bo zanimanja in koliko česa naj spečemo, je bil zelo naporen. Potem smo ugotovili, koliko povpraševanja je po naših izdelkih, in zdaj smo počasi že ujeli ritem in se znamo bolje organizirati. S partnerjem Tomažem Peternelom, s katerim sva se skupaj podala v to zgodbo – on v Pekoteki skrbi za prodajo –, se trudiva, da greva domov ob neki normalni uri, in za zdaj nama kar lepo uspeva.«
So vas someščani spodbujali k temu, da odprete pekarno, ali so vas morda svarili, da v majhnem kraju ne bo dovolj zanimanja za kaj takega?
Nekateri so me spodbujali, drugi svarili. A v življenju gostincev je tako, da če ne tvegaš, če ne narediš koraka naprej in ne stopiš na svoje, se hitro zgodi, da vse življenje delaš za nekoga in na koncu nimaš svoje zgodbe.
V preteklosti ste delali po različnih kuhinjah.
Po poklicu sem kuharica, delala sem v restavraciji, nato pa se je ob epidemiji zgodil za tisti čas klasični scenarij – zaprli smo, ostali doma in takrat sem, tako kot številni drugi, začela spoznavati droži. Nekako sem prišla do knjige Anite Šumer, njo sem tudi osebno spoznala, poleg tega je moj tedanji chef Luka Gmajner v Galeriji okusov že pekel z drožmi. Ko sva se pogovarjala, kaj še bi lahko naredili, so se izluščile droži, zato sem jim namenila več pozornosti.
Kako je potem nastala pekarna?
Najprej sem pekla doma, za domače, sorodnike, prijatelje. Všeč jim je bilo in spodbudili so me, da se podam na samostojno pot. Odločitev je dozorela in zdaj imam sredi domačega Mozirja pekarno.
Kaj je posebnost vaše pekarne?
Ne vem, ali je to posebnost, vendar – moka, ki jo uporabljam, je iz bližnjega Brinečevega kmečkega mlina. V pekarni tega mlina sem v preteklosti tudi delala, dve leti, tako da mi je še kako znano pekovsko nočno delo. Morda bodo posebnost moje pekarne sčasoma postale tradicionalne jedi, značilne za Zgornjo Savinjsko dolino, kot je denimo ajdnek.
Kakšni so torej vaši načrti?
Tu, kjer je danes Pekoteka, je bila v preteklosti vrsto let gostilna, še pred tem pa so tu menda prodajali zelenjavo in kruh. Prostor je velik, možnosti za širitev je še veliko in mogoče tu kdaj nastane kavarna. Zraven bomo morda stregli še druge jedi, ne zgolj pekovskih izdelkov. A to so dolgoročni načrti, na kratki rok pa se zdaj že počasi pripravljamo na decembrske dogodke v Mozirskem gaju, kjer nameravamo obiskovalcem ponuditi različne jedi – tako cimetove rolice kot tudi miške, šmorn, pečenice v štručki in podobno.
Kaj pa krofe? Opažamo, da jih nove slovenske pekarne te dni, čeprav je do pusta še daleč, na veliko cvrejo ...
(smeh) Ravno včeraj sva se s kolegom čudila, kaj se letos dogaja s krofi. Povsod so! Morda zato, ker se je shladilo, pa ljudem prijajo takšne sladice. Nekaj krofov bomo ocvrli tudi v Pekoteki, a ne preveč in ne velikokrat, saj ne bi radi, da bi se jih naši kupci do pusta, ko je čas za to pecivo, že naveličali.
Bliža se december, ko nekateri peki razmišljajo o panetonu. Tudi vi?
Za zdaj še ne. Mislim, da je to zelo zahtevno, in dokler nimaš vsega natančno naštudiranega, ne smeš na to niti pomisliti. Pri panetonu in nasploh pri drožeh ni bližnjic.
Česa so vas naučile droži?
Potrpežljivosti. Z drožmi je tako, da te, pa ne vem, zakaj, kar zasvojijo. O tem mi govorijo vsi, ki so kdaj poskusili peči kruh z njimi, pa čeprav zgolj za domačo rabo.
Mi poveste, od kod so vaše droži? Imajo tudi ime?
Na začetku sem jih naredila sama, te, ki jih uporabljam zdaj, pa mi je dal moj nekdanji chef Luka Gmajner, ki v Celju vodi pekarno in trgovinico Dobrine. Če poznaš koga, ki ima odlične, močne droži, potem nima smisla, da se lotiš svojih. Imena pa moje nimajo.
In od kod ime Pekoteka?
Že poleti, ko sem imela manjšo delavnico za peko kruha, ki sem ga pekla po naročilu, sem uporabila ime Pekoteka, ki mi ga je predlagal kolega in stand-up komik Dejan Ikovic - Bushi. Ime se je prijelo že takrat in je šlo z mano v novo pekarno.
Priporočamo še: Matjaž Beznik, lovec na tartufe: mogoče rastejo pred vašim pragom
