OK magazin: top 5 vsebin iz najbolj vroče revije tega poletja

OK magazin bo revija, v kateri se bomo seveda ukvarjali s hrano, ne pa nujno in vedno samo z recepti. Za prvo številko smo se na primer vprašali, kaj bi dobili, če bi hrano dali v isti lonec s kulturo. Nenadoma smo spoznali, koliko zgodb je še, ki so morda včasih ob strani, ampak v resnici prispevajo k občutku ugodja in prijetnosti. Takemu, kot ga včasih dobimo, ko imamo na krožniku neko jed, ki nam pomeni več kot druge in nam je enako luštno v želodčku kot v glavi, v mislih. Tu je pet trenutkov, ki so nam posebej pri srcu ob tej prvi številki.

Tajanstveni nasmešek in kava

Noah Charney je umetnostni zgodovinar in prav zanimiv publicist. Do zdaj smo se že navadili na misel, da lahko nekdo, ki izdaja mednarodne bestselerje na temo umetnosti, živi tudi čisto blizu nas. Za OK magazin je razmišljal o ikonični slovenski sliki, Kofetarici Ivane Kobilce. Včasih je cigara samo cigara, je nekoč rekel Sigmund Freud o tem, kakšne skrite podpomene imajo lahko stvari v naši podzavesti. Ampak: je tista skodelica kave na sliki res samo kava, razmišlja Charney in potegne vzporednico s še večjo ikono, Mona Lizo iz Louvra. In res, če se zamislimo v obe sliki: ali nimata ženski nekako enako tajanstvenega nasmeška na obrazu?

Noah Charney, umetnostni zgodovinar in publicist. FOTO: Voranc Vogel

Ana Roš pride v gostilno

V novi reviji boste lahko ekskluzivno prebrali odlomek avtobiografije, ki jo najbolj znana slovenska šefinja kuhinje piše že nekaj let. Res neverjetno in kapo dol tej ženski: ob vsem, kar ima na grbi, ima čas in veselje, da svoje spomine spravlja še na papir. No, na papir še ne, kajti založnika se bo šele lotila iskati. V odlomku opisuje nekaj dni potovanja z možem na jugu Italije:, blaženem, zdravilnem in s soncem obsijanem. Kaj se zgodi, ko pride v gostilno? Kakšno hitrost razvije pičipoki in kaj imajo s tem štiri nune? Ali je bil tisti možak, ki je sedel poleg nje na vlaku, Bon Jovi? Ana Roš ima za pisanje izjemen talent, kapo dol še za to.

Kakšno mesto so v knjigi Ane Roš zavzele štiri nune? (Fotografija je simbolična) FOTO: Shutterstock

Naslovnica OK magazina je delo ilustratorke Mete Wraber.

Pergerjeva zgodba: take na celem svetu ni.

Gremo staviti, da lectovih src ne boste nikoli več gledali z enakimi očmi: prinašamo izjemno zgodbo Hrabroslava Pergerja, človeka, ki je k tako velikemu ugledu, kot ga ima zdaj, spravil podjetje Perger 1757 iz Slovenj Gradca. To je zgodba za film, enako sladka kot tudi grenka. Ognjeviti Hrabro je ob Lucijanu Zalokarju, našemu kolegu, ki je spisal tudi njegovo biografijo, še enkrat podoživel svojo otroško kalvarijo. Take zgodbe nima nihče drug na tem svetu: mali Hrabro je padel v stopljeno maso za izdelavo bonbonov, ki je ostala prilepljena nanj še dolgo zatem, ko se je zdravil v bolnišnici. Ali, kot se je sam izrazil: imel je dodatno glavo iz stopljenega sladkorja. Preberite, kako se je končalo.

Hrabroslav Perger FOTO: Tomo Jeseničnik

Etiketa, kot je še ni bilo

Tudi brez oblikovanja bi bilo naše prehranjevanje in pitje videti popolnoma drugače. Pogovorili smo se s slovenskimi kovači in oblikovalci nožev, z dekleti, ki ustvarjajo čudovito keramiko, pa tudi z Žaretom Kerinom. Oblikoval je veliko rešitev, ki jih poznamo s področij, povezanih s hrano in pijačo, ki so nam najbolj pri srcu: znamenite vilice za restavracijo JB, za dobro polico knjig, veliko rešitev za embalaže in etikete. In prav pri etiketah smo se v pogovoru najbolj zataknili: razložil nam je, kako je prišel na idejo, da bi oblikoval tako, ki ni samo nalepka na steklenici, ampak ima dodatno funkcijo: lahko služi tudi kot stojalce. Res, prav kul, druge besede ni. Pa še nekaj nam je ostalo od te zgodbe: Kerin se za vsako malenkost – potrudi. Nekaj, kar je že kar malo pozabljena vrlina, mar ne?

Etiketa Žareta Kerina, ki služi kot stojalo FOTO: arhiv Futura DDB

A vseeno: kaj pa za v lonec?

Za konec pa nekaj receptov, če že v uvodu operiramo s tem, kaj vse smo dali v lonec. Saj ne, da bi kaj posebej izumljali, ampak odločili smo se tudi v OK magazinu objaviti tri recepte za jedi, ki predstavljajo našo zgodovino, naše kraje, našo identiteto tako močno, da smo jih zaščitili. In medtem ko za potico res ne moremo reči, da ni pogosto v programu, pa smo se vprašali: zakaj namesto fokač na pečemo belokranjske pogače? Zakaj namesto kupljenih tortelinov doma na naredimo idrijskih žlikrofov?

Belokranjska pogača, kot bi si jo lahko omislili sredi poletja. Recept zanjo najdete TUKAJ. FOTO: Sonja Ravbar

Deloindom.si: VIDEO: Karina Cunder Reščič o kulinariki, arhitekturi in nastanku OK magazina