Pokukajte v Matejino kuhinjo, ki je kulisa marsikatere fotografije, tudi za knjigo

»V moji podeželski hiški, ki je v nastajanju, si bom lahko kmalu omislila tisto, o čemer sanjarim vrsto let – odprt prostor, kuhinjski otok, veliko mizo, okoli katere lahko posedem vsaj 12 ljudi, pa kamin, iz katerega prasketa in nam greje lica še bolj kot tisti kozarček vina, ki ga bomo srkali med dolgimi debatami. Veliko lesa, do slemena strehe odprt strop in osvetljava, zastavljena tako, da pričara ambientalno svetlobo.

Prav ta del s svetlobo je namreč nekaj, kar pogrešam v svoji trenutni kuhinji, ki se prav tako povezuje z osrednjim bivalnim prostorom. Luči so bile predvidene le v središčni osi nad mizo, kavčem in pultom, kar v večernem času ubije vso prijetnost najinega malega stanovanja. Tako najraje prižgeva le tisto, ki smo jo dodali pod omarico nad pultom, pogosto pa iz spalnice prinesem luč z nočne omarice in jo postavim v kakšen kot.

Moja kuhinja je bila kupljena v običajni trgovini s pohištvom, nekje na začetku moje kariere, ko sem bila bolj finančno omejena, a vseeno z nasveti arhitektke, saj smo v prostor posegli tudi v gradbenem smislu. Čeprav je stanovanje v bloku, sem si vseeno želela rustikalno pohištvo, saj sem vedela, da bo to kulisa marsikatere kulinarične fotografije, ne nazadnje tudi moje knjige.

Arhitektka mi je namignila, naj se poigramo z ročaji, zaradi katerih bo kuhinja dobila bolj poseben značaj. In res smo tako naredili – kuhinjske ličnice smo naročili brez izvrtanih lukenj za pripadajoče ročaje. Izkazalo pa se je, da v tovarni generičnega pohištva niso vajeni posebnosti, tako sva prvo serijo stranic dobila – z luknjami, seveda, po pritožbi pa morala počakati še dva meseca, da so nama končno poslali takšne, kot sva želela. Med prenovo, ki se je razvlekla na več kot pol leta, sva kuhala, kot bi šotorila: kar je šlo v en lonec in na električni kuhalnik. Kako lepi spomini so to in koliko­krat se nasmejimo na ta račun!

Tako je v kuhinji pred snemanjem, ko se jo malce obrne naokoli. (Foto: Mateja Delakorda)

Presenečenje – imam povsem navadno pečico

Mnogi me ob nakupu pečice sprašujete, kakšno imam jaz, ki tako rada pečem – a jih pogosto skorajda šokiram z odgovorom. Nobene pirolize, nobene pare, nobenih programov, čista osnova. Odgovor tiči v mojem življenjskem pogledu, ki pogosto postavlja estetiko pred uporabnost. Predstavljajte si, kako vaše oči potujejo po tej svetli kuhinji, polni detajlov, kar naenkrat pa se pred njimi prikažejo minimalistična črna vrata pečice, na katerih neprestano nekaj sveti in utripa, po možnosti še govori! Se strinjate z mano, da kaj takega res ne sodi v moj stil, kajne?

Imela sem srečo, da je slovenski proizvajalec izdeloval retro linijo v odtenku in slogu moje kuhinje, tako da se z njo popolnoma zlije ne le pečica, temveč tudi napa in štedilnik. Vse po vrsti pa je obupno za čiščenje! Seveda me je na to še pred nakupom opozoril moj zelo praktični mož, a ko si jaz nekaj v glavi estetsko za­stavim, me nihče ne premakne. Tudi zdaj, ko sem lepo tiho in drgnem in sopiham in iščem čudežne gobice in čistila. Lepo pa je!

Pomlad v kuhinji (Foto: Mateja Delakorda)

Barvno ujemanje pripomočkov, ki se znajdejo na fotografijah. (Foto: Mateja Delakorda)

Kredenca s potepanja po Italiji

Pomlad pred prenovo v stanovanju smo se z družino in prijatelji v velikem kombiju odpeljali na nekajdnevni izlet v Verono, pa mimo Trenta vse do Bolzana. Takrat še nisem imela izbranega kuhinjskega pohištva, a močno sem si želela, da bi nekam lahko stisnila kredenco, v katero bi razpostavila krožnike in posodo, ki jo najbolj obožujem – litoželezne lonce, v predale pa lično zložila prtičke ali prte. In jo zagledam! V najbolj ljubki izložbi sredi Trenta.

Vseh osem se nas je sukalo okoli okna in občudovalo to lepo omaro, nato pa smo kar pogumno vstopili in naredili gnečo še v trgovini. Ko sem zagledala ceno, sem najverjet­neje postala kar rdeča od vzhičenja. »Ooo, ma to pa res ni tako drago!« so se vsi strinjali z mano in tako složne podpore najverjetneje nisem imela še nikoli v življenju. Sorodnik Silvo, ki mu bom do smrti hvaležna, je takoj priskrbel meter in nekoga od nas poslal na parkirišče, da premeri širino kombija. »Tole gre z nami domov, boš videla,« mi je rekel. Da ne razlagam, kako smo ta kos pohištva sploh prinesli do kombija. Ta del je bil kar stresen, zato je v spominu precej zabrisan. A vendar, že nekaj let je kredenca delček moje kuhinje, ki ga najraje pogledam in v katerega pospravim stvari, ki so mi trenutno najbolj pri srcu. Ali je to nov pladenj za torto, keramika, ki jo dobim za rojstni dan, skleda s spletnega bolšjaka …

Oh, ta kredenca! (Foto: Sonja Ravbar)

Najljubša modela za kolače (Foto: Mateja Delakorda)

Za dušo

Kar nekaj stvari za dušo je v tej kuhinji, čeprav si ob pogledu na fotografije ali ob obisku pri meni tega ne bi mislili, ker – pa ne, da se hvalim – kar znam pospravljati. Toliko jih je, da moram kaj stisniti tudi v vgradno omaro na hodniku ali v spalnici. Pravzaprav jih je toliko, da mi mora mož vsake toliko odstopiti še delček svoje police. Še huje – tudi pri starših so pospravili omaro in naredili prostor samo za moje – stvari. To je nešteto modelov za kolače, ki jih zbiram, pa takih in drugačnih pladnjev, posodic, krožnikov in vseh mogočih pritiklin, ki mi pridejo prav za fotografiranje receptov. Doma mi pravijo, da bi lahko odprla gostilno, toliko imam vsega. Oh, pa koliko kuharskih knjig je vsepovsod, da je zdaj že kar kriza s prostorom in mi minimalistično usmerjeni mož dopoveduje, da mora nekaj ven, če pride nekaj noter. Komaj čakam ogromno steno s knjižnimi policami v svoji hiški!

V dušni kontekst spada tudi kaj lepega na steni. Vedno sanjarim o umetninah, a moja denarnica še ni tam, da bi si jih lahko privoščila. Tako kuhinjo krasi le reprodukcija iz Narodne galerije s cvetličnim tihožitjem, ki ga je v 19. stoletju na­slikala Marija Rozalija Auersperg Attems. Ob jedilni mizi pa imam štiri dela Blaža Rose, ki se pod imenom Rosabosa z ilustracijo in grafiko poklanja tradiciji, arhitekturi in običajem v Vipavski dolini, krajih moje mladosti.

Delček zbirke starinskih krožnikov (Foto: Mateja Delakorda)

Preberite tudi: Pokukajte v kuhinjo: Karinin boemski šik