Pokukajte v kuhinjo: Karinin boemski šik

Pravzaprav ne moremo verjeti, da se v prilogi z imenom Odprta kuhinja tega nismo že prej domislili. Če se kanimo dati vabiti v tuje kuhinje, pa moramo biti toliko fer, da pokažemo tudi svoje. Tu je prva kuhinja naše redakcije, če tako rečem.

V svetu izčiščenih sodobnih kuhinj je moja, družinska, za vsakega novega obiskovalca pravi šok. Ni to Bulthaup. Odtenki pridevnikov, ki jih lahko uporabim za opis, so različni, glede na raznolike vsakdanje situacije. Po kakšnem zares obilnem kuhanju, na primer za družinsko praznovanje, ko mi v nekem trenutku stvari začnejo uhajati iz rok, je kuhinja nastlana. Kadar sem dobre volje in na svet gledam z rožnatimi očali, je osebna. Vedno je vesela in vedno je tudi premajhna. Za ljubitelje uradnih definicij bi verjetno po slogu obveljala za rustikalno. Je tudi nenehno spreminjajoča se, kajti naša družina še ni v fazi, ko bi se potrebe, na primer zaradi otrok, že zmanjševale, ampak kuhamo vse več in vse bolj z veseljem.

Na koncu pa bi svojo kuhinjo opisala takole: ko obiskovalec prvič stopi vanjo, včasih kar malo zajame sapo od vsega obilja, ki sem ga v dvajsetih letih, kar smo tu, znosila v prostor – in se redko od česa pozneje ločila. Tisti najbolj naklon­jeni rečejo, ah, boemski šik, se je pa že zgodilo, da mi je kdo začel diskretno pošiljati povezave na tečaje pospravljanja.

Ampak se ne dam omajati: če bi bilo po moje in če bi se dalo, bi v našo kuhinjo razpeljala še kako belo vrtnico popenjavko.

Največja posebnost

Verjetno je to zidan štedilnik, za katerega smo pred dvema desetletjema menili, da sodi v tako staro hišo, kot je naša. Pa k toplini našega doma bi moral prispevati. V resnici je na koncu postal odlagališče za kuharske pripomočke, njegova težava je namreč v tem, da v njem predobro gori in bi bilo treba ves čas nalagati. Pa še nekaj: kuhinja je res majhna, kakih
5 x 3 metre ima, in jo štedilnik preprosto preveč razgreje.

Boemski šik v Karinini kuhinji. (Foto: Karina Cunder Reščič)

Moj najljubši del ...

... je zagotovo stena lepih spominov, kamor obešam slike in predmete, ki so v mojem, našem življenju pustili pomembno sled ali so nam jih podarili prijatelji. Tu so majhne jaslice, ki so začele mojo zbirateljsko strast, slike vseh naših hišnih ljubljenčkov, predvsem tistih, ki jih več ni, drobcene grafike, slike in ilustracije, med njimi moja najljubša, Svatba Zvonka Čoha: prizor srečne vesel­jaške norosti dobre žurke.

Na tej steni imamo tudi tablo, na katero vsak vikend zapišem jedilnik za teden vnaprej – da si olajšam in sistematiziram kuhanje in nabavo. To lekcijo sem vzela med pogovorom z Boštjanom Napotnikom – in morda boljšega kuharskega namiga nisem dobila ne prej ne pozneje.

Ilustracija (Foto: Karina Cunder Reščič)

Največja pomanjkljivost

Nikoli, ampak res nikoli več se ne bi odločila za razporeditev kuhinje s pečico, vgrajeno v višini kolen, na primer. Ne le da je nepregledno, naporno je tudi za hrbtenico – zlasti po tem, ko smo vsi kupili ogromne litoželezne posode, najprej za peko kruha, zdaj pa pravzaprav večino naših obrokov pri­pravim ravno v tem tipu posode.

Pomanjkljivost, ki me zelo moti, je tudi slaba osvetlitev, ki jo imam nad štedilnikom – standardi razsvetljave, vgrajene v napo izpred dvajsetih let, preprosto niso dovolj dobri. To bom rešila z novo osrednjo stropno lučjo »na roki«, ki se raztegne in obrne, kamor hočeš, lahko kar povem, Tolomeo Artemide.

Kot popolnoma naiven se je izkazal tudi moj prvotni načrt, da bom vse pripomočke in trajne sestavine hranila v eni majhni kredenci in dveh omaricah. Zdaj imam tri metre visok sodoben kuhinjski blok, pa še kaj ostane.

V kuhinji in pripadajoči jedilnici barvno kombiniram svetlo modro in oranžno barvo. Slaba stran moje tovrstne doslednosti je, da težko kaj najdem, ker je vse skupaj neki barvno enovit ekosistem. (Foto: Karina Cunder Reščič)

Košček zgodovine

Ko smo pri trajnih sestavinah. Nekoč sem ugotovila, da se neka nenavadna omara, ki je ves čas neopažena stala na hodniku, natančno prilega na točno tisti del stene v moji kuhinji, ki je potreboval novo omaro. Ko smo jo prenesli in sem vsa navdušena to naključje opisovala prijateljema, večjima poznavalcema materialne kulturne dediščine, sta mi pojasnila: »Marajno imaš. A nisi vedela!?« Skratka: gre za pravzaprav zelo znano obliko omare, povezane s kuhinjami in shranjevanjem živil. Na eni strani je vedno vertikala samih predalov, na drugi pa navadne police, vrata imajo vgrajen zračnik. Čudovita omara – ravno prav visoka, ravno prav globoka.

Drugi košček zgodovine, ki mi je pri srcu, sta stenska prtička, ki sem ju dala opremiti z zankami in zdaj služita kot okenska zavesa. Vedno se muzam, ko mi oko pade nanju in na naivne izreke, ki so jih včasih vezli na take dekorativne kose. Na mojih dveh piše: »Gospodinja čedna, redna, je vse hvale vredna« in »Če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče«.

Kaj bi danes naredila drugače

Poleg že omenjene pečice, ki smo jo rešili z velikim servisnim blokom s pečico na stojni višini, bi danes verjetno delovni pult naročila zidan in oblečen s kakšnimi lepimi ploščicami. Vem, vsi boste pomislili na mesnico ali še kaj groznejšega, ampak, prisežem, videla sem prav lepe zelo podeželske primere – in imela priložnost primerjati zdelanost, ki jo je na mojem lesenem pultu pustilo dvajset let uporabe, z bleščečo ohranjenostjo ploščic. Da niti ne govorim, da se jih da zares imenitno očistiti.

Bolj bi tudi pazila, da se barve ujemajo in nadaljujejo po vsem stanovanju, kajti sicer pogosto dobiš občutek, da prostori med seboj niso povezani in je vsak v nekem svojem stanovanju. Ne bi bila pa s tem obremenjena: opazila sem, da so vsi predmeti v moji kuhinji podobnih barv, ker pač »pašejo«, in jih težko hitro lociram, ko jih iščem z očmi. Seveda gre velika zasluga za to tudi dejstvu, da je povsod toliko vsega.

Ko gre za štedilnik, ne bi gledala na stroške in bi si kupila, kar bi bilo v tistem času glede na realne zmožnosti najboljše: vsekakor pa dve pečici.

Kot vidite, doma veliko damo na barvno usklajenost vsega okrog nas. ☺ (Foto: Karina Cunder Reščič)

Kaj bi zagotovo naredila enako

Znova bi delovni pult umestila tako, da je neposredno pred oknom: malo rezljam in kuham, malo gledam ven, lepa naravna svetloba večino časa, skoraj občutek, kot da si v letni kuhinji.

Znova bi tudi kupila čim višji servisni blok/omaro. V pohištveni trgovini so se križali, ko so se spopadli z mojimi željami po tri metre visoki omari, in kar je nastalo, je čista improvizacija – ampak nekam je treba pospraviti tudi tisto, kar uporabljaš, ampak ne vsak dan. Na zgornje police. Kot obliko ureditve pa prav obožujem globoke predale, ki se mehko odpirajo.

Med šibke točke štejem tudi pločevinaste škatle. Moje opravičilo je, da so izjemno priročne za shranjevanje in da se molji vanje ne morejo prebiti. (Foto: Karina Cunder Reščič)

Na kaj še vedno nimam odgovora

Imam kar veliko kuharskih knjig, ki jih v našem gospodinjstvu najdemo na vseh mogočih mestih, samo v kuhinji ne. Morda je to samo moj problem, morda naša kuhinjska napa ni dovolj učinkovita, ampak v kuhinji, kjer se veliko kuha, očitno v zraku lebdijo neke molekule maščobe – knjige, ki sem jih imela nekaj časa na marajni, so postale lepljive.

Še vedno tudi nimam dobre rešitve za čudni beli blok sredi kuhinje – nismo imeli kam drugam pospraviti jeklenke za plin. Nižji del pa je moja interpretacija kotička, ki sem ga najbolj ljubila v kuhinji svoje stare mame: kolmkišta se mu je reklo. Lesen zaboj za premog je bil to, kurivo, ki je bilo v časih naše mladosti še kako razširjeno tudi po gospodinjstvih. Me prav zanima, ali so takrat merili vsebnost škodljivih delcev v zraku med kurilno sezono. Če bi bilo po mojem, bi ta beli element zamenjala: moja ideja je bila, da najdem družbo stari omari, ki je zraven – in kupim mentrgo, značilno mizo za mesenje kruha, in spodaj nekako skrijem jeklenko. Žal se ne izide.

Priporočamo še: Odprta kuhinja Valentine Smej Novak: »Naša je takšna, kot bi jo obrnil navzven«