Na obisku: Domačija Novak

Na vhodnih vratih obiskovalca pričaka venček, narejen iz polžjih hišk, izvrstna kombinacija s starimi rezbarjenimi kmečkimi vrati. In v tem prizoru je že skoraj vsa metafora, ki je potrebna za opis družine Novak. Po domače povedano: imajo oko za to, da vidijo potencial v stvareh, kot so polževa hiška in stara vrata, ki bi jih marsikdo zavrgel kot neuporabne, nepraktične. S spretnostjo in svojim načinom – venomer nekaj ustvarjajo – pa znajo iz starega, naravnega, že obstoječega narediti izjemno privlačne »nove« reči. In to velja za vse dele njihovega gospodarstva. To je mojstrstvo trajnostnega načina življenja.



Štirje so; sinova Jan in Lin sta tokrat manjkala, sta pa že prav dobro vključena v življenjski cikel kmetije. Pa Boris in Miriam. Ona je šefinja kuhinje; poznavalce navduši s svojimi domačimi jedmi, ki so »samo to, kar jedo oni sami«. Če greste k njim jest, se morate nujno napovedati, ker – znova po domače povedano – ne znajo skuhati vsega, kar bi si vi utegnili zamisliti na kraju samem. Če pa boste sprejeli njihov meni, si upam trditi, da ne boste razočarani, kajti tu ni nobenih ponaredkov. Nas je na primer navdušila navadna regratova solata, iz katere se je bleščal jajček s skoraj oranžnim rumen­jakom, celo malce poprčka, stara šola. Potem smo bili presenečeni, kako dobri so zaprti cvetovi regrata (spet nekaj, kar mi drugi ponavadi vržemo stran), rahlo popečeni na oljčnem olju. Pa divji hmelj, tečna rastlina iz žive meje, ki praska po obrazu in rokah: zdaj ga, po zaslugi Miriam Novak (ter ponve in nekaj oljčnega olja), končno lahko porazimo na najboljši mogoč način.

Miriam je po izobrazbi ekonomistka, kuha pa brez vsakih šol. Njena prepoznavna smer je sposobnost spraviti v promet vse, kar pridelajo na domači kmetiji, in divje rastje, ki ga je začela spoznavati v prvi knjigi znamenitega Daria Corteseja. V njeni kuhinji so cele košare divjih rastlin in res jih zna uporabiti: kot sestavino ali zgolj kot okrasek, vidimo, ko obira mrtvo koprivo in jo posuva po dobrih domačih žlikrofih.



Vmes se ustavi toliko, da pozdravi gosta, ki sta ravno prispela iz Švice. »Štirideset let že hodijo k nam,« pravi, ko vstopi starejši par. Novakovi namreč vodijo kmetijo z nastanitvijo. Imajo osem sob, njihovi najboljši gostje pa so ribiči; sem jih zvabi šarm reke, ki se vije v dolini. Drugi prihajajo zaradi tega, ker so dobro postreženi: večino zelenjave, sadja in žita Novaki pridelajo doma, živali sicer redijo drugi kmetje, Miriam pa razmišlja, da bi prevzela še to ...

Od sulca do Thoneta

V veliki osrednji jedilnici domačije se iz množice predmetov, ki jo naredijo silno prijazno, tudi vidi, s čim vse se ta nenavadna družina ukvarja. Na eni steni je zbirka marmelad, na drugi žganic, naprej trofejni sulec, menda največji, kar jih je bilo ujetih v naših krajih, pod njim ljubka starinska zbirka ribiških muh. Pod muhami pa star Thonetov otroški stolček.

Starinarji so po duši in krvi (Antikvitete Novak, lepo starinarnico z vogala parka Zvezda v Ljubljani, vodi Borisov brat). Boris ima še poseben talent, če se temu tako reče, za les. V njegovi zbirki najdemo kose, ki jih res ne moreš gledati brez spoštovanja. Stari rešeni plohi, mize, ki so jim v mizarski delavnici dali nov lesk. Presenetljivo – najbolj zaželeni so ti dodatki v ultra modernih arhitekturah, tako da Borisu na tem področju ne zmanjka dela. Nekatere njegove najboljše kose najdemo v katalogu italijanskega podjetja, strokovnjakov za odprti ogenj. Poglejte leseno mizno ploščo, ki je na fotografijah na sosednji strani, pa leseni strop v njihovi jedilnici in videli boste, s kakšnimi rečmi se ukvarjajo ...

Nobenega posebnega načrta niso imeli v glavi, pripoveduje Miriam, ko sta se pred leti z Borisom dokončno ustalila v Sadinji vasi. Preprosto sta prepoznala, da je družinska gostilna s prenočišči, ki jo je vodila Borisova mama, vredna, da jo nekdo malo »restavrira« in ji podaljša življenje. Ni bil majhen poseg, hišo je bilo treba pravzaprav postaviti na novo. Potem pa je vsak nov dan samo nadaljevanje tega, da smiselno uporabljaš tisto, kar že imaš, s tistim, kar znaš in kar imaš rad.



Je pa to v bistvu življenjski slog: ko pridete k Novakovim, ne pridete v gostilno, ampak vstopite v njihovo življenje. Niso redki prizori, ko družina zvečer kar prisede in potem je večerjo skupaj z gosti, gospodar pa jih povabi še v vinsko klet. Predvsem oranžna vina so tam, vsa pa organska, tako kot vse drugo, kar se dobi na kmetiji.

V modernem svetu, ki je preplavljen s serijsko, hitro proizvodnjo in zamenljivimi stvarmi, je domačija Novak oaza brez enega samega ponaredka.

S tujko bi temu rekli: »upcycling«.