Na obisku pri kraljici krofov

Pri Rosani Jug Povhe smo bili ravno na petnajsti rojstni dan Facebooka. Ona ima zgodbo o tem, veliko bolj zanimivo jo je bilo poslušati kot Marka Zuckerberga. Posnela je video o cvrtju krofov, ki ga je do zdaj na FB delilo nekaj manj kot 15 tisoč uporabnikov. Hočeš nočeš zdaj gospodinja iz Krškega ve vse o dobrih in slabih straneh te družbene in družabne dejavnosti.

Krofi niso najlažji za pripravo. Kar veliko stvari gre lahko narobe in mi smo se letos pred pustom odločili, da bomo ugotovili, ali obstaja kak recept, ki bi to reševal. Niti ni bilo treba dosti iskati. Slovenski ljubitelji sladkega so na Face­booku združeni v ogromno skupino Pecivo in slaščice za vsak dan in tam je že nekaj mesecev poplava prikazov uspešnega cvrtja krofov.

Hitro smo ugotovili, da se jih pretežni delež opira na domači video Rosane Jug Povhe. Pet receptov, ki so nam jih uporabniki priporočili, smo tudi preskusili in opisali v prejšnji številki OK: pri Rosaninem smo imeli stoodstotni izkupiček. Vseh pa smo se lotili popolnoma enako.

Potem smo poiskali in obiskali to gospo. Med potjo v Krško smo poskušali izračunati: petnajstminutni video, tutorial, kakor se mu reče s tujko, ima že več kot 730 tisoč ogledov, delilo ga je približno 14.500 ljudi. Če je vsak med temi delivci krofe tudi spekel, jih je po tem receptu nastalo več kot štiristo tisoč. Po vsem, kar smo videli v tej skupini, pa sklepamo, da krofov nihče ne peče samo enkrat …

Naša gostiteljica je čisto nenačrtovano vstopila v novejšo zgodovino slovenske kuharije.
»Šele pred dvema letoma sem odprla svoj profil na Facebooku, ker sta šla sin in snaha na Portugalsko in sem hotela ostati v stiku. Prej sploh nisem razumela, zakaj bi se kdo ukvarjal z njim.« Zelo hitro pa jo je posrkal.

Rosana Jug Povhe je pred dobrimi desetimi leti postala tehnološki presežek, zbolela za ribjo tuberkulozo, posledica zdravljenja je huda srčna aritmija, nagajati so ji začela tudi kolena in ostala je doma. Sprva je bilo mučno, saj se ji je zdelo, da je samo še gospodinja, vajena je bila namreč vzporedno delati celo dve službi: eno v tovarni papirja, v računovodstvu, drugo v gostilni prijateljev. Gostinstvo jo je vedno privlačilo, celo na hotelirsko šolo na Bledu je hodila nekaj časa.

Tako je bilo kar zabavno, še zlasti ker je še vedno veliko sama doma, vključiti se v neko sredino, ki priročno izvira kar s pisalne mize ob oknu, kjer stoji računalnik, in ki jo druži skupni interes: domača kuharija. In sploh ni tako, da bi šlo za neka virtualna, namišljena prijateljstva. Z nekaterimi FB-prijatelji se je Rosana, pripoveduje, tako zbližala, da so se začeli obiskovati. Z vseh koncev Slovenije, celo iz tujine, prihajajo v Krško.

Pred kakim letom se je na prošnjo prijateljic iz skupine s pomočjo sinovega prijatelja odločila posneti video o krofih, ker je želela pokazati, da cvrtje krofov na ta način prinaša gotov uspeh. In morala nenadoma postati res angažirana.

Ne bi si mislili, ampak krofi res lahko v ljudeh vzbudijo velike strasti. Če je koga volja, si lahko vzame čas in prebere več kot tisoč komentarjev, ki so jih gledalci pustili pod Rosaninima videoposnetkoma. Nekaj časa je odgovarjala, potem pa ji je nekega dne počil film (»človeka vse mine«), sitne komentatorje je pozvala, naj bodo ljudje. Ker ne mara nelepih medsebojnih odnosov, se je iz prvotne skupine, od Peciva in slaščic za vsak dan, preusmerila v skupino Jedi za vsak dan. Manj prerekanja, pravi, in lepi človeški odnosi.
Ta zgodba, kolikor se mogoče zdi majhna, obrobna, je zelo poučna in cela gora elementov je v njej, ki bi se jih bilo mogoče lotiti zelo študiozno. Prvo in veliko je vprašanje avtorstva, ki je pri receptih še posebno težko: kdo je avtor – modifikacije se dogajajo ves čas, ampak izmislil si pa recepta za krofe ni nihče od nas.

Rosana Jug Povhe odkrito pove; ona ga je dobila od gospe Vanje Rogina – ta ga je, povzame sogovornica, našla v neki knjigi. Zdeli so se ji tako čudoviti ti krofi, da se jih je lotila in recept med preskušanjem malenkostno spreminjala: odvzela je en rumenjak, premislila o količini mleka. Receptov, v katerih količine malo variirajo, je ogromno.

Lani, ko je objavila video, je tudi spoznala, da ima slika vsebino tisočerih besed, če pa se še giblje, se to še krepko pomnoži: videoposnetki so pač najbolj vroče blago svetovnega spleta.

Soočiti se je morala tudi z zakonitostmi spletnega komuniciranja: tu vlada nekak­šna olika, da je treba vsakemu posebej, ki se odloči pustiti komentar pri tebi, odgovoriti. Kako, če je na temo krofov vsak dan samo v zasebnih sporočilih čakalo nekaj sto vprašanj, večina pa je spraševala reči, ki so bile že nekajkrat odgovorjene?

Zato smo jo mi prosili, ko je še posebej za OK demonstrirala recept, za nekaj podrobnosti, da mogoče komu drugemu ne bo treba.

Rosanini triki

Moka je zelo pomembna. Rosana uporablja Žitovo posebno belo in Žitovo ostro, še raje pa obe iz mlina Katič. Včasih, opaža, so moke prevlažne: poleti ne, pozimi pa se pogosto zgodi, to prepoznate po grudicah. Tako moko lahko presejete, lahko pa jo kot ona samo pustite čez noč na pultu, v skledi, in se bo osušila.

Soli, kar bi utegnilo okusu krofa koristiti, ne bi priporočala dodajati, ker zavira fermentacijo, torej vzhajanje. Po njenih opažanjih testu tudi ne koristi povečana količina ruma, meni, da bodo krofi zgubani. Niti ni smiselno dodajati limonine lupinice, ker jo vaniljeva aroma premaga. Za kislo smetano meni, da naredi testo težje in da, po njenih izkušnjah, tudi popije več maščobe med cvrtjem.

Testo boste verjetno gnetli s kuhinjskim robotom: Rosana je prepričana, da mora imeti dve, ne eno gnetilko. Če je samo ena, pravi, se testo navije okrog nje in se okrog te osi pravzaprav čisto nič ne giblje, ni pregneteno. Dve gnetilki pa si ga podajata. Je pa pri ročnih mešalnikih treba paziti na moč: če je zelo močan, recimo 500-vatni, je treba budno spremljati mesenje: testo nikakor ne sme postati vroče zaradi pretiranega trenja. To bo otežilo vzhajanje. Nasprotno mora biti pri robotih (ena metlica) moč vsaj 1000 vatov.
Testo dovolj vzhaja tudi samo enkrat, potem ko je že v kroglicah. Te najlažje naredite tako, da jih vrtite v vbočenem delu dlani roke, z drugo pa vrhnji del nekoliko sukate, kot bi ga vijačili. Pod pomokanim prtom, na katerem bodo kroglice vzhajale, naj bo odeja: mrzla delovna površina vzhajanju ne bo koristila.

Ni zanimivo, kako se kakšne stvari v življenju obrnejo? Mi Rosani Jug Povhe privoščimo te krofe, to družbo, ki jo je zgradila s svojim veseljem do kuhanja. Ni se tega oprijela zato, da bo slavna: kuhati je začela že v osnovni šoli, ko je zbolela mama, kuhala je potem še naprej, vse življenje, mož je bil glavni samo dve leti, ko je prej hodil iz službe in spotoma šel še po otroka v vrtec.

Hecno je tudi, da je največji uspeh doživela prav s krofi: vse življenje se je otepala vsega kvašenega. Kruh je pekla dvajset let (»Veliko slabega smo pojedli, večina hlebcev bi poškodovala zid, če bi jih vrgli vanj«), opazovala različne priprave, od vsake vzela, kar se ji je zdelo pomembno, preden je prišla do recepta, ki se ji zdi dober. To je, mimogrede, vsebina drugega videoposnetka, ki ga je naredila.

Samo dve leti pa je trajalo, da je na svoji koži spoznala vse dobre in slabe plati družbenih omrežij: oddaljena prijateljstva, ki lahko postanejo tudi bližnja, občutek, kako ti napolnijo čas, kadar je človeku dolgčas, in kako ti ga kradejo, ker te pograbijo in si te kar lastijo. Pa je bilo v odzivih na video­posnetek več prijetnega ali sitnega? Tako pravi: »Ko je nastajal video, si niti v sanjah ne bi predstavljala, kaj se bo z njim dogajalo. Res je naporno, hkrati pa me veseli, da se je dotaknil in pomagal prenekateri gospodinji, za katero so bili krofi nočna mora. Po tisočerih zahvalah, ki sem jih prejela doma in iz tujine, vem, da je namen videa dosežen. Zahvale prihajajo tudi iz Nemčije, Kanade, Rusije, Hrvaške, Dominikanske republike, Španije in od drugod. Vsem, ki se še niso lotili priprave, pa to nameravajo, priporočam, da se dosledno držijo postopka, in uspeh je zagotovljen.«

Priporočamo še: VIDEO: To je najboljši recept za krofe, ki se bodo posrečili

Fotografija: Blaž Samec

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed