Vipavska dolina v kozarcu: kaj naj slovenski obiskovalec pokusi v tem koncu Slovenije

Vino je zagotovo za povprečnega Slovenca eden od zaščitnih znakov, del identitete te doline. Da vam znamo o tem več povedati, smo obiskali vrhunsko mojstrsko delavnico, ki so jo pripravili ob festivalu Okusi Vipavske.

Za delavnico je Robert Gorjak iz Vinske šole Belvin, vrhunski strokovnjak in ocenjevalec za Decanter ter avtor letnih vodnikov po slovenskih vinih vseh vinorodnih dežel, pripravil petnajst etiket, letos v celoti izbranih iz nabora kleti, kjer vino pridelujejo na ekološki, večinoma celo biodinamični način. Lep del udeležencev je bil iz tujine. Če že nas zanima, kaj naj slovenski obiskovalec, vinski popotnik, pokusi v tem koncu Slovenije, je to še bolj veljalo za skupino tujcev. »Zelen. Pa nežen in pameten način dela z belimi maceracijami,« je bil odgovor. Zdaj pa naših pet vinjet, zgodbe, ki so nas presenetile.

Kdo bi si mislil. Najbolj razširjena vinska sorta v Vipavski dolini je ...

Merlot. »To je sorta, s katero zlahka živiš, sorta za kruh in maslo, kot rečemo, in je bila s tem namenom v Vipavsko dolino tudi pripeljana. Vino ne vsebuje toliko taninov, sadno je, grozdje hitro dozori, za kar niti ne potrebuje zelo visokih temperatur, in zato je za vinograd­nika merlot prav prijazen. Saditi so ga začeli po drugi svetovni vojni, ko je bila potreba po 'masi' grozdja – pomembno pa je, da je tudi obstal, niso se mu odrekli, in kar lahko rečem, je, da se po dolini pojavljajo zelo dobri primeri in da je to sorta, ki omogoča tako zelo preprosta kot premium vina,« odgovori Gorjak na vprašanje, v ozadju katerega je nedoločen občutek, da si v tem vinorodnem okolišu ljudje večinoma predstavljajo bela vina.

Kje pa so potem lokalne posebnosti ...

Na vrhu hektarske razpredelnice tukajšnjih lokalnih sort zelena in pinele pač ne bomo našli. »Ko sem se sam pred dvajsetimi leti začel ukvarjati z vini, sta pinela in zelen dosegala kaka dva odstotka proizvodnje. Zelen je bil celo na robu izumrtja, soseda danes zelo znanega vinarja Primoža Lavrenčiča so celo sodno preganjali, ker ga je posadil. Temu bi jaz rekel, da je bila sorta precej v nemilosti. Je pa treba priznati, da je muhasta, pikantna, ni ravno main­stream. Tako zelen kot pinela sta specifična in zato ju ni veliko,« pravi sogovornik in dodaja, da navadno ponujata možnosti za dva, tri tipe vin. Sta pa to hkrati sorti, ki prinašata močno identiteto: če ima vinar zelen, vsi takoj vedo, od kod je, pravi. Je pa zanimivo: ravno take posebnosti, regionalne sorte, četudi včasih enostavne, so zanimive za enološke turiste, ki potujejo po vsem planetu in so siti imen, ki jih najdemo od Kalifornije do Nove Zelandije. Gorjak, s katerim smo se pogovarjali, ko se je ravno vozil še na en vinski dogodek, Salon štajerskih penin, je imel s seboj v avtu tudi tuje novinarje in na vprašanje, kaj jim je bilo zanimivo na delavnici v Vipavi, je priletel odgovor enega od njih: »Zelen. O njem sicer ne vem veliko, to je moj prvi vtis, bi pa rekel, da je primeren tako za sveže, mlade izvedbe kot za gastronomska vina.«

»Pravi ekstrem te doline se mi zdi to, da se tu srečata dve podnebji, kar je cela drama. Vprašanje, ali se to kaj pozna pri značaju vin, je sicer zelo zahtevno,« pravi Gorjak, sam bi mogoče prepoznal vpliv tega v večji robustnosti vin. (Foto: Mny-Jhee/Shutterstock)

Kaj je vipavec?

Gre za belo zvrst, ki je dokaj nedefinirana glede recepture, še manj potrjena s kakim elaboratom, kot ga morajo pridobiti podobne tradicionalne zvrsti, kot so cviček, belokranjec, metliška črnina, bizeljčan, preden dobijo oznako PTP, priznano tradicionalno poimenovanje. Robert Gorjak celo meni, da uradno tako poimenovanje ne obstaja, čeprav želja, da bi ga definirali, zagotovo je, ljudje pa ga poznajo, če ne drugače, po blagovni znamki, ki jo polnijo v kleti Vipava 1894. Gorjak, ki nikoli ne zlatousti in zavija v celofan, označi kot misijo (skoraj) nemogoče, da bi jim med toliko različnimi vinogradniki uspelo doseči konsenz, kaj bi to vino lahko bilo. Možnosti, kaj dodati, je ogromno – in če pri Brdih vemo, da bo bela zvrst najbrž sestavljena iz rebule in chardonnayja – tukaj te gotovosti ni in nikoli ne veš, kaj boš dobil v kozarcu. Zato recimo takole: kdor bo hodil po teh krajih, naj poskusi. V sosednji kleti bo zvrst že drugačna, vedno pa – zanimiva.

Ali vreme, ki to dolino precej lasa, pusti pečat vinu?

»V Vipavski dolini pade na leto do 1500 mm dežja na kvadratni meter, kar je na prvi pogled veliko, ampak v tej številki se skriva podatek, da se večina tega sprosti v treh, štirih velikih nevihtah,« pravi Gorjak. »Pravi ekstrem te doline se mi zdi to, da se tu srečata dve podnebji, kar je cela drama. Vprašanje, ali se to kaj pozna pri značaju vin, je sicer zelo zahtevno,« pravi Gorjak, sam bi mogoče prepoznal vpliv tega v večji robustnosti vin.

In kaj je zgodba iz Vipave, ki najbolj zanima in navdušuje vinskega strokovnjaka?

»Na prvo mesto bi dal vino Marlon iz kleti Batič. To je prvo premium in zares odlično vino iz sort, ki se jih je v mednarodnem prostoru oprijelo ime pi-wi, označujejo pa tiste, ki so tolerantne na običajne bolezni trte in jih torej ni treba škropiti. Prej sem bil do teh sort skeptičen – od zdaj nisem več,« pravi sogovornik. Batičevi so lastniki prvega tovrstnega vinograda pri nas, zasajenega s približno dvajsetimi sortami iz tega nabora, pozneje so mu dodali še dva.

Druga velika zgodba, ki jo omenja Gorjak, je grašica. Grašica? »Dela se na tem, da bi se laški rizling v Sloveniji preimenoval v grašico. Sorta je odlična, ampak pod imenom laški rizling n-i-m-a nobene možnosti za uspeh. Ko so Srbi svoj riesling italico preimenovali v grašac, je v petih letih doživel meteorski vzpon. Zato je med našimi vinarji zdaj tiha pobuda, da se sorta preimenuje tudi pri nas. Pri Burji bodo letnik '23 že polnili s tem imenom, seveda to ne bo uradno poimenovanje sorte, ampak na etiketo lahko napišeš tudi grah, če hočeš, kot fantazijsko ime. Mislim, da sta oboje zgodovinska trenutka, če mene vprašate, prelomna.«

Priporočamo še: Karavana okusov: flota 25 tovornjačkov bo Slovence razvajala s temi dobrotami