Predogrevanje pečice: kdaj je potrebno in kdaj ni

Segrevanje pečice je ples treh teles: spiral, ki so neposredno grelno telo, kovinske škatle, ki je ogrodje pečice, in seveda zraka, ki v njej kroži.

Kaj se zgodi v času, ko ogrevamo pečico na želeno temperaturo?

Spirale najprej ogrejejo zrak. Ampak ta je tudi najbolj izmuzljiv del te zgodbe, kar ve vsak, ki je kdaj preveč približal obraz, ko je odpiral pečico – in se v naslednjem trenutku vprašal, ali ima še obrvi in trepalnice. Z odpiranjem vrat vroč zrak buhne iz pečice, ogrevalne spirale pa se na vse kriplje znova začnejo truditi, da bi ga ogrele na temperaturo, ki smo jo želeli. To je bil scenarij za primer nestrpnega kuharja, ki je malo skrajšal čas ...

Potrpežljivi kuhar je medtem čakal naprej: v pol ure, na primer, ali še več, se v pečici ni ogrel le zrak, ampak tudi kovinsko ogrodje. In ko smo jo odprli, kajti skozi zaprta pač ne gre, je zrak tudi ušel, ampak zdaj so imele spirale, ko smo vrata znova zaprli, veliko pomoč z vseh strani. Dobesedno: zdaj vročino oddajajo tudi stene, ki so postale toplot­ni izmenjevalnik. Če je pečica dobro ogreta, je tudi popustljiva pri klasični napaki nas običajnih kuharjev: ker ne vemo, kako jed napreduje, nenehno odpiramo vrata.

Kdaj torej vztrajati pri doslednem predogrevanju in kdaj je nepotrebno?

Običajno to v receptih sicer piše, če pa ne, je takole: v mrzlo peč lahko brez večje škode ponavadi porinemo zelenjavo in meso, s posebnim poudarkom na vseh tistih jedeh, ki jih nameravamo cmariti več ur.

Nikakor pa teh krajših poti ne bi ubirali pri nobenem receptu, ki vsebuje kvas, sodo in pecilni prašek: tu je namreč biokemija delovanja teh vzhajalnih sredstev. Kako se na najbolj neposrečen način pokaže, da nekaj ni šlo prav: če odprete vrata in se kolač sesede. To je dokaz, da pečica ni v celoti segreta, sicer bi bil padec temperature prekratek, da bi uničil delovanje kvasovk.

Priporočamo tudi: Tako pravilno obtežimo testo za pito, ko ga slepo pečemo

Naslovna fotografija: Getty Images