Rastline, ki jih nabiramo aprila: ti poganjki so »novi šparglji«

Poganjki navadnega hmelja

Uporaba njegovih poganjkov v kulinariki tisočletje daleč presega njegovo uporabo pri varjenju piva. Tako ne pravim jaz, tako pravijo arheološki ostanki.

Slovenija je še danes ena največjih pridelovalk hmelja na svetu. A poleg nasadov ga povsod najdemo tudi divje rasti. Takole je: gojeni in divji hmelj (Humulus lupulus) pripadata isti vrsti, le po sorti se razlikujeta med seboj. Divji rad prerašča mejice. Tako imenujemo rastje med travniki in njivami, ki jih tam, kjer sem jaz doma, na Mengeškem polju, tako primanjkuje. Zelo jih pogrešam, saj vem, da se v teh mejicah zasadijo pomembne grmovnice in drevesa, na katerih svoj življenjski prostor najdejo mnoge žuželke in ptice. Tako se občutno poveča biodiverziteta in s tem odpornost našega okolja.

Poganjki hmelja se po kemijski sestavi zelo razlikujejo od njegovih storžkov, ki se uporabljajo za varjenje piva. Nimajo na primer lupulina, terpena, ki daje pivu aromo in trpkost. Vsebujejo pa druga pomembna hranila. V njih je veliko več antioksidativnih polifenolov kot v limoni ter nekaj dragocenih mineralov in mikroelementov. A nimamo jih radi le zaradi visoke prehranske vrednosti. Odlični so prav tako po okusu. Tudi vrhunski kuharji jih cenijo. Pripravijo jih popečene na maslu, marinirajo v pomarančni omaki ali naredijo po podobnih receptih kot šparglje. Sodeč po zanimanju zanje in možnostih uporabe, so hmeljevi poganjki »novi šparglji«.

Navadni pljučnik

Iščemo ga v gozdu. Vedno nabiramo le njegove mlade poganjke, liste in cvetove. Čeprav ni prav nič ogrožen, si iz njega ne delamo enormnih zalog, ki jih dostikrat vidimo na facebooku. To ni prav nič okusno, pa tudi zdravo ne.

Pri tradicionalno tako cenjeni rastlini, kot je pljučnik (Pulmonaria officinalis), bi pričakovali številne raziskave, ki potrjujejo njene koristi. A ni tako. Res skope so. Del razlogov leži v tem, da poskusi s pljučnikom niso prinesli takih učinkov, kot so pričakovali: v kliničnih poskusih njegove tradicionalno znane zdravilne lastnosti niso bile nikoli potrjene.

A vedno pravim, da je to lahko tudi dobra novica. Če so zdravilne rastline pogosto preveč »koncentrirane« in grenke, da bi jih lahko uporabljali v kulinariki, pa je pljučnik zelo priročen za pripravo različnih zelenjavnih jedi. Njegov okus je nežen, njegova stebla so po teksturi rahlo hrustljava. A ne pozabimo na njegove liste. Za pljučnik pravimo, da raste v rozeti. To pomeni, da iz sredine venomer izraščajo novi listi. Tako je od pomladi pa vse do zime, ko iz njih pripravljamo zelene omake, rižote in nadeve. Pogosto pa njegove nežne in po pikah prepoznavne liste naberemo na sprehodu in si jih doma spečemo v testu za palačinke.

Navadna vodna kreša

Nasturtium officinale. Še drugi officinale danes, boste rekli. To je tista beseda, ki nam pove, da se je rastlina včasih uporab­ljala v zdravilne namene.

Gre za pikantno križnico, ki je v kulinariki zelo zaželena. Njena zgodba se začen­ja pred tisočletji, zdi pa se tudi, da so jo poskusili uporabiti že za vse sorte nenavadnih težav. V stari Grčiji so jo priporočali ljudem, ki so imeli težave z zbranostjo. Rimljani so jo menda jedli kot krepčilo pred drznimi odločitvami. V Perziji so jo cenili kot dodatek otroški hrani, saj naj bi bili potem otroci močnejši. Pozneje so z njo blažili mačka in jo hvalili kot afrodiziak. James Cook jo je imel za zalogo za svoje mornarje, še preden so vedeli, da je bogata z vitaminom C.

Vprašanje, s katerim se največkrat srečam pri vodni kreši, je, ali se lahko okužim z zajedavci. Številke kažejo, da je verjetnost za to zelo majhna, saj v Sloveniji okužbe z zajedavcem metljajem v zadnjih desetlet­jih poznamo le po primerih iz tujine, ne pa tudi na naših tleh. Ker je vodna kreša obvodna ali vodna rastlina, je prav, da smo pri nabiranju v naravi še posebej pozorni na stanje vodotoka in je ne nabiramo v in ob potokih, kjer se gorvodno izvaja kmetijska dejavnost. Menim, da za začetnike nabiralce ni enostavno najti takšnih krajev, a z opazovanjem narave kmalu odkrijemo tudi njene skrite kotičke.

Vodna kreša je v kuhinji uporabna predvsem surova v solatah, sendvičih ali kot dodatek jedem na koncu priprave. Njen okus je močno pikanten, zato je potrebujemo le malo, da z njo naredimo piko na i.

Navadni rman

Na prvi ugriz je strašansko grenak, njegova uporaba pa tako pogosta že od nekdaj. V kulinariki ga kombiniramo z »močnimi« jedmi.

Na rmanu (Achillea millefolium) medičino nabirajo mnoge žuželke, na primer muha trepetavka. To je koristna žuželka na našem vrtu, ki jajčeca odlaga na rastline, kjer imajo svoje kolonije listne uši. Ko se iz jajčec izležejo ličinke, te uničujejo list­ne uši in tako varujejo naše vrtnine pred škodljivci. Rman na vrtu uporabljamo tudi v zeliščnih pripravkih za obrambo rastlin. Tudi čebelarji svojim rastlinam včasih skuhamo rmanov čaj, zato da izboljšamo odpornost čebelje družine. Prav tako je njegova uporaba pogosta v veterini, kar kaže na njegovo veliko zdravilno vrednost.

Moj nasvet je, da sesekljate pest sveže nabranih rmanovih listov in jih čez dan (ali noč) namočite v kozarec hladne vode. To naj bo vaša redna aprilska pijača. Njen namen je, da spodbudi delovanje jeter in pospeši presnovo v telesnih celicah. Zaradi količine antioksidativnih snovi in vitaminov tak napitek lahko ublaži spomladansko pomanjkanje nekaterih ključnih hranil. Ni naključje, da je pater Simon Ašič rman uvrstil v svojo formulo KRRT.

Sporočite mi, ali ste opazili spremembo!

Čemaž

Hm, sprašujem se, kaj naj vam sploh povem o njem, česar niste prebrali že kje drugje.

Slovenci smo eden redkih narodov na tem koncu, ki za čemaž (Allium ursinum) nimamo medvedjega imena. Zakaj njegovo latinsko ime izhaja iz medveda, pravzaprav ne vemo natančno.

Med nabiralci velja za lahko prepoznavno rastlino. Tako je, prav sem zapisala. Protislovno pa je, da se ravno z njemu podobnimi rastlinami zgodi največ smrtnih zastrupitev. Podlesek in šmarnica ali druge podobne rastline lahko rastejo na polju čemaža, ne da bi jih opazili. Tudi pojavijo se lahko nenapovedano. Pri nas v Trzinu imamo na primer nekaj koncev, kjer v gozdu raste čemaž. Ponavadi so to gozdni kotički, kjer med glinenimi plastmi rašiško-dobenskih vzpetin priteče na površje voda. Imamo pa tudi podlesek in šmarnico, katerih semena lahko živali razširijo po svoji okolici. Tako je le vprašanje časa, kdaj bo med čemažem zrasel kakšen podlesek ali šmarnica. Že nekaj listov je lahko smrtno nevarnih.

Skrivnost varnega uživanja čemaža se torej skriva v načinu nabiranja. Sama ga po vseh teh letih še vedno nabiram list po list in se nikoli ne zanašam na to, da »na našem koncu« raste le čemaž. Da boste enkrat za vselej brez skrbi, pa pojdite na teren s strokovnjakom.

Čemaž lahko pripravimo na sto načinov. Sama ga najrajši jem v kremni juhi ali nasekljanega v krompirjevi solati. Tudi pesto pripravim iz njega in ga veliko fermentiram. Tako ga lahko uporabljam še dolgo po tem, ko je njegova sezona že mimo.

Priporočamo še: Tedenski jedilnik: enostavno in poceni, skuhano brez drame

Naslovna fotografije: Barmallini/Shutterstock