Rastline, ki jih nabiramo junija: vsa ta zastonj špinača, ki raste vsenaokrog

Navadna nokota: po pomoti ozdravila nevrološke težave

Zapisi pravijo, da so njeno zdravilno vrednost in kulinarično uporabnost odkrili »po nesreči«. A resnici na ljubo: uporabljali so jo že mnogo prej, preden se je francoskemu zdravniku Leclercu zgodil zanimiv pripetljaj, s katerim je odkril novo zdravilno vrednost te rastline. Imenuje se navadna nokota (Lotus corniculatus).

Leclerc se je rodil leta 1870 v Parizu in v svoji zdravniški praksi neki bolnici priporočil zdravljenje nevroloških težav z medeno deteljo. Ker pa je bolnica nabrala napačno rastlino – namesto medene detelje navadno nokoto – in z njo zares odpravila nevrološke težave, je ta rastlina postala spet zanimiva. Po videzu je res nekoliko podobna deteljam. Ne le medena, tudi črna detelja ima podobne liste, a cvetove drugačne barve.

Navadno nokoto danes, v manjši meri sicer, uporabljamo tudi v kulinariki. Največkrat jo preprosto dodamo solati ali z njo krasimo slane in sladke jedi. Nikoli pa ne pretiravamo s količino, saj njena tradicionalna uporaba nikoli ni bila prav obsežna, pa tudi znanstvenih podatkov o tej rastlini primanjkuje. Osredotočajo se predvsem na odkrivanje protivnetnih, antioksidativnih in antidepresivnih učinkovin v rastlini.

Ker verjamem, da se ob imenu lotus spomnite tudi na znane lotose, ki rastejo v termalnem izviru Šmarjeških Toplic, še informacija, da gre tu za indijski lotos. Ta ni v sorodu z navad­no nokoto, ampak pripada povsem drugi rastlinski družini. Indijski pri nas sploh ne raste divje v naravi, saj potrebuje subtropsko podnebje ali izvir termalne vode, v katerem se dobro počuti.

Močvirski oslad: po njem je dobil ime aspirin

To je za nas nabiralce pomembna rastlina. Ena tistih, katerih vonja in okusa se spomniš tudi zunaj sezone. Junij pa je za nas mesec, v katerem pričakujemo njene prve cvetove. Brestovolistni oslad je to, Filipendula ulmaria. Pravimo mu tudi močvirski oslad in je pri nas najpogostejša vrsta oslada. Poznamo še sorodno vrsto travniški oslad, katerega listi pa so znatno bolj nacepljeni, rastišče bolj suho in nevezano na vodna telesa.

Z osladom se mi je včasih zgodilo, da sem ga v kakšnem receptu uporabila preveč in je bil njegov okus preveč izrazit. V resnici ga imam najraje takrat, ko naredi nežno ozadje jedi in doda tisto neko nedoločljivo aromo, ki spominja na ajdo, mandlje, mladi grah ... Vse to nosi v sebi in je po principu »podobno s podobnim« najbolj uporaben prav v takih jedeh. Če ga še niste uporabljali, naj vam bo okus, ki ga občutite prvič, ko pokusite to rastlino, vodilo, kako ga boste pripravili v svoji kuhinji.

Oslad je tudi cenjena zdravilna rastlina. Učinkovine, ki so v njem najbolj raziskane, so salicilati, aspirinu podobne spojine. Uporablja se protirevmatično in pri prehladnih obolenjih. Aspirin je dobil ime prav po njem. Izpeljan je iz prejšnjega latinskega imena za oslad, Spirea.

Kamilica: neprecenljiv Stvarnikov dar

Čeprav dobro vemo, o čem govorimo, ko jo omenimo, so z njo povezane najrazličnejše napake in številna nerazumevanja. Oglejmo si zares pravo kamilico, Chamomilla recutita. Njeni stari latinski imeni sta Matricaria chamomilla ali M. recutita. Če rečete kamilica v Franciji, ni nujno, da bodo pomislili na isto rastlino kot mi. V Angliji in Franciji pa tudi v Ameriki pogosto uporabljajo rimsko ali večletno kamilico, v Aziji in pri nas pa na vrtovih raste večinoma prava kamilica. Zdaj je njen čas za nabiranje.

Večina jo ima posejano na svojih vrtovih, kjer velja rek »bolj jih plevemo, bolj se širijo«, lahko pa kamilice najdemo rasti tudi divje v naravi. Seveda pazimo, da ne nabiramo blizu prometnih cest ali škropljenih koruznih njiv. Prav tako to vedno naredimo v suhem vremenu. Koncentracija zdravilnega eteričnega olja je največja pri nekaj dni odprtih koških. Naberemo lahko njene liste in cele poganjke.

Kamilica je znana zdravilna rastlina, malo pa zaostaja njena kulinarična uporaba. Zato vas vabim, da jo vključite tudi v svoje kuharske recepte. Odlična je v panakoti in kremah, ki jih pripravimo na osnovi kuhane smetane, tudi v prozornem zeliščnem želeju je lepa. Sama jo rada dodam kot začimbo na glavno jed. Po okusu mi ne ustreza vedno, a če jo imam na pultu pri roki, jo dodam ščepec po ščepec in jo na koncu skrijem v marsikatero jed. Ne pozabite, da jo je pater Simon Ašič imenoval »neprecenljiv Stvarnikov dar«.

Kislica: zakaj ne ravno vsak dan

Najlažje jo boste našli na nepokošenih travnikih. A njeni listi bodo tudi na pokošenem travniku kmalu odgnali še enkrat. To je navadna kislica, Rumex acetosa. Poznamo jih več vrst. Navadna kislica je med nabiralci cenjena zaradi prijetnega kiselkastega okusa. Večina ljudi se je spomni, ko omenim, da smo kot otroci žvečili njena kiselkasta stebla.

V jedeh najrajši uporabljamo mlade liste. Pripravljamo jih kot špinačo, a se moramo zavedati, da bodo pri toplotni obdelavi listi nekoliko obledeli in izgubili intenzivno zeleno barvo. Za kislico posebej velja, da je ni dobro kuhati v aluminijasti posodi, ker pri tem njeni listi lahko počrnijo.

Njena kulinarična uporaba je znana po vsem svetu, posebej pa je tradicija bogata v Indiji in drugih delih južne Azije. Tam v liste kislic zavijajo surove in kuhane jedi ter take zvitke potem še naprej blanširajo ali pražijo. Tako kot pri nas blitva velja za dobro prilogo k ribjim jedem, pogosto pa jo ponudijo tudi k mesu. Ker pa vsebuje oksalno kislino, je v kuhinji ne uporabljamo prav vsak dan.

Navadna kislica je tudi rastlinska vrsta, ki jo je v vrtnariji mogoče kupiti v obliki sadike. Tudi njena podvrsta z rdečimi listi ali listi, ki imajo rdeče žile, je užitna, kadar je gojena za zelenjavno uporabo. Ker jih prodajajo tudi kot okrasne rastline, pa ni vedno tako.

Zakaj izginja dobri jurko

Na koncu vam opišem še rastlino, ki pa jo bodo lahko uporabili le redki, že kar vem. Včasih so jo gojili namesto špinače. Njeno domače ime je dobri jurko, botanično pa ji pravimo stajska metlika, Chenopodium bonus-henricus.

Pa še eno domače ime ima – kozji rep, na kar nas spominjajo listi. Ti so trikotno kopjaste liste, robovi so rahlo valoviti, cvetovi pa neznatni in zelenkasti. Pogosto raste na pašnikih, kjer je količina nitratov lahko močno povečana.

Stajska metlika je rastlina naše pretek­losti, ki bi jo radi spet obudili. Večinoma jo srečamo le še na odročnih krajih in večjih nadmorskih višinah. Od nekdaj pa so jo uporabljali tudi v kuhinji. Največkrat so vzeli mlade liste in jih pripravili v obliki špinače, v »špinačnih« juhah, solatah ali kuhanih prilogah. Z njo niso nikoli pretiravali. Danes vemo, da vsebuje nekoliko več oksalne kisline in različnih saponinov, ki so v večjih koncentracijah lahko škodljivi.

Zaradi prihoda novih (tujih) vrst špinače je danes stajska metlika redka rastlina, ki je v naravi ne nabiramo. Zato pa njena semena lahko prenesemo na domači vrt in jo kot vrsto ohranjamo še naprej.

Preberite tudi: Poenostavljen recept za limonov trifle, uradno sladico jubileja Elizabete II. (osvojil bo vaše srce)

Naslovna fotografija: VichienPetchmai/Getty Images