Skrivnosti najbolj znanega slovenskega paradižnika

Nekdo se mora odločiti in mi s tem uradno končujemo letošnjo sezono domačega paradižnika. Dolge noči, temperatura in pomanjkanje sonca so rastline ustavili. Če pa bi kdo želel videti, v kaj bi zrasle, če bi jim pustili živeti toliko, kot jim je narava namenila, lahko to naredi iz ene najbolj nenavadnih kavarn, kar jih je v Sloveniji. Bili smo na Luštni domačiji v Renkovcih.

Lušt je največji slovenski pridelovalec paradižnika: približno 4500 ton na leto gre iz rastlinjakov, ki sredi pomurskih polj kar dobro uspevajo; se zdi, da jih je vsako leto več. Letošnja investicija podjetja Paradajz ni bila usmerjena samo v agrikulturo: ob oglednem rastlinjaku so odprli kavarno s prodajalno. Ime Luštna domačija sicer vzbuja napačna pričakovanja: ljudje iščejo prekmursko s slamo krito kočo z majhnimi okni in najdejo res moderen, svetel in vesel objekt. Ob kavi se obiskovalec v poletju, ki tu traja, lahko bi rekli, enajst mesecev, lahko spozna s tem, kaj paradižnik kot rastlina v resnici je. Tudi v teh rastlinjakih je sicer zasajen samo eno rastno sezono; bog ve, do kod bi priplezal, če bi ga pustili dlje. Mogoče do rekorda, ki je, so nam povedali, skoraj dvajset metrov v dolžino, zrasel pa je tak paradižnik kar v Angliji.

Kakor pravi Kristjan Magdič, ki se je ponudil, da nam razkaže rastlinjake in paradižnike, je to dvoletnica: če bi rastlino doma pravočasno izkopali in presadili v lonec ter ji v dnevni sobi zagotovili primerne razmere, bi zdržala. V Luštovih rastlinjakih že v enajstih mesecih rasti dosežejo višino nekaj metrov, tako da jih je treba ves čas spuščati, drugače bi se paradižniki povzpeli do vrha steklenjaka in bi jih bilo nemogoče doseči za obiranje in negovanje. Ta znamka je med slovenskimi kupci priljubljena, njen čas pa zares nastopi, ko ni nič več domačega, vrtnega: to je zdaj. Zadnji bo dozorel sredi decembra, novega bodo posadili sredi januarja. Izvedeli pa smo še več zanimivosti, ki nas čakajo v prihodnjem letu. Denimo:

Kakšne novosti lahko pričakujemo?

Pri Luštu so se dolgo oklepali razmeroma konzervativnega grozdastega paradižnika sorte brilliant, ki je postal sinonim, najbolj značilen za to blagovno znamko, in še zdaj predstavlja 85 odstotkov vse prodaje. Šele v zadnjih dveh letih so se začeli ukvarjati še z drugimi sortami, pri čemer najbolj pade v oči letošnja »snack« mešanica, ki je sestavljena iz štirih različnih češnjevcev, med drugim črnega in rumenega.

Če boste obiskali njihov ogledni rastlinjak, pa vas takoj za vrati čaka še en »pretendent«: volovskemu srcu, ki je že ena od stalnic njihove ponudbe, se bo pridružil še eden tega tipa: drugo leto bo šel najprej v nekaj prodajaln za pokušino, kako se bodo odzvali kupci, pomembno pa je tudi, kako se bo obnesel v rastlinjaku: pomembne so tehnološke lastnosti; če je na primer nagnjen k pokanju, kar je za pridelovalca velika, če ne kar največja težava, ga lahko še tako obrajtate, pa ga leta 2020 kljub temu ne bo na policah.

Je v rastlinjaku vedno idealno vreme?

Česar tudi niste vedeli, je, da ima ta oaza pomurskega paradižnika lastno vremensko postajo. In tako so lahko zelo tehnično natančni: Kristjan Magdič takoj pove, da je bilo v letošnjem marcu za 38 odstotkov manj sonca, kar se jim je precej poznalo. Pa še nekaj pove, ko smo ravno pri vremenu: čeprav se zdijo rastlin­jaki skoraj neprebojni, niso. Testirani so na veter; razdrl bi jih, če bi petnajst minut pihalo s hitrostjo 120 km/h. Še bolj neugodna pa je toča.

Še ena, ki je povezana z »arhitekturo« rastlinjaka: betonske potke vodijo med gredicami z močnim, zdravim paradižnikom. Le tu in tam ima kakšen črn »konec« in ob tem nam postrežejo še z eno informacijo: opazili so, da se to zgodi samo pri tistih, ki rastejo ob betoniranih prehodih, nikoli pa pri paradižnikih, ki rastejo v notranjih vrstah. Običajno nam sicer pripovedujejo, da je to povezano z neredno preskrbo s kalijem, kar je pri tako visoko tehnološki pridelavi komaj mogoče.

Mali delavec

Narave nikoli ni mogoče povsem ukrotiti in znana je po podobnih čudnih preobratih, kot je to, kam točo pošlje in kam ne. Pa še nekje se to dobro vidi: med rastlinami v rastlinjaku marsikdo takoj opazi razpostavljene manjše škatle. To so tudi Luštovi »delavci« – čmrlji. Ti so odlični opraševalci, zato jih na mesec, največ dva, kupujejo na Slovaškem ali v Španiji in pripeljejo v Renkovce. Kak kubični meter jih prispe, seveda, če gledamo škatle, v katerih potujejo in so hkrati njihov bodoči dom ter varno zavetje, da se jim na poti nič ne zgodi. So pa pri Luštu opazili, da čmrlji niso vedno enaki: včasih so manjši, drugič večji. In ti zadnji so boljši. Kar brez ovinkarjenja so nam razložili: večje riti imajo, nanje se prime več peloda in so precej bolj uspešni, ko letajo okrog cvetov in skrbijo za to, da se razvijejo plodovi. No, ampak ne bodimo senzacionalistični: boljši opraševalci kot čebele so predvsem zaradi dolgih rilčkov, ne velikih riti. Da bi se rastline zaradi tega skrižale, ni skrbi, pravijo pri Luštu. To bi bilo pomembno samo, če bi jih uporabljali tudi za seme, pa jih ne.

Rezervirano!

Kristjan Magdič pove še eno zanimivost: podjetje je pri slovenskem podjetju Cabo, ki se ukvarja s prodajo semen različnih evropskih semenarskih hiš, rezerviralo vse seme najpomembnejše sorte, grozdastega brillianta. Na leto namreč potrebujejo okrog 200 tisoč sadik, torej enako količino semen. Sicer pa z imeni sort, priznajo, neradi operirajo: težave imajo s posnemovalci, ki kupijo isto sorto in jo potem prodajajo kot Luštov paradižnik. Pa še z eno težavo se srečujejo: v trgovinah se včasih zgodi, da v karton z njihovim imenom zaide kak tuj paradižnik, ker ga nekdo preprosto preloži tja, ker je prostor. Kupec tega ne ve, paradižnik se mu zdi nenadoma zanič in za to okrivi Lušt.

Morda še ena zanimivost, ki ni ravno vsakdanja: tudi paradižnik se prodaja na borzah, najpomembnejše so na Nizozemskem. Ni bila letos samo pri nas in samo za sadje letina šokantno obilna: tako je bilo tudi s paradižnikom, kar se je na borzi pokazalo v tem, da je imel neverjetno nizko ceno, 5 centov za kilogram, skupaj z embalažo in drugimi stroški okrog petnajst centov. Potem pa je tok preobrnil ravno tisti element, ki je za paradižnik vitalnega pomena: sonce. Tako močno je bilo, pripoveduje sogovornik, da je pri številnih najpomembnejših pridelovalkah dobesedno speklo plodove, jih naredilo neprimerne za prodajo … In tako se je cena spet začela vzpenjati, nekje do evra in pol je pričakovana.

Povemo vam skrivnost …

Domačini Luštno domačijo, kjer je tudi prodajalna, najraje zapuščajo z velikimi paketi paradižnika, skrivnostjo, ki jo poznajo dobro poučeni, reče pa se ji: tretja klasa. Takole je: prva klasa je zrel, popoln paradižnik, tisti, ki ga dobimo v trgovini. Druga klasa je cenejša, ti plodovi so bili obrani predčasno, tako se optimizira in povečuje pridelek. Tretja klasa, ta pa je šampion po okusu: to so namreč prezreli paradižniki, morda že malce počeni, vsekakor pa tisti, ki bi jih tudi doma najprej obrali. Čisto neprimerni so za prodajo v trgovini, ker ne zdržijo: porabiti jih je treba v dveh, treh dnevih. Ampak: če bi želeli narediti na primer res dobro omako, bi bila najbrž predraga, če bi nakupili premium razred, tretji pa je povrhu še najcenejši! Zdaj veste … če boste v bližini Renkovcev.

Kaj pa imamo v resnici radi?

Da, spremenili smo se. Kristjan Magdič je opazoval kupce, ki so prihajali po mešane češnjevce, ki jih na domačiji kupujejo tudi kot rinfuzo, v razsutem stanju: sprva so vsi rumene paradižnike brskali na stran. Zdaj brskajo tako, da jih je čim več v tistem kilogramu, dveh, treh. Težko je v resnici reči, kaj najraje kupujemo, ko gre za okus: povečuje se delež izrazito sladkih češnjevcev, to je res, vendar morajo imeti tudi protiutež v kislini, primerno razmerje.

V Luštu ves čas ugotavljajo, kam gredo nakupne navade; predvidljive nikakor niso in zato si tudi oni ne upajo napovedati, kaj bo šlo najbolj v tek čez pet let. Denimo: dobro smo sprejeli majhne rumene paradižnike, velikih rumenih pa sploh ne. V Nemčiji in severneje v Evropi imajo radi kisle in omledne paradižnike, Italijan bi takega pljunil ven. Slovenci smo, opažajo, še najbolj podobni prav svojim zahodnim in južnim sosedom. Ne pa tudi vzhodnim slovanskim bratom: pri nas rožnati paradižnik sploh ni šel v promet, na Poljskem pa ima kar polovico vsega trga.

Sezona je končana

Naj živi nova. Vaša bo zaživela sredi marca prihodnje leto, ko boste doma na okenskih policah posejali svoja semena, Luštova pa sredi januarja. Pri njih je tako: zadnje paradižnike oberejo nekje do 20. decembra. Te pojemo v svojih novolet­nih gostijah. In potem ni nekaj časa nič. Rastlinjake v Renkovcih medtem popolnoma spraznijo, razkužijo, kak mesec pozneje, sredi januarja, pa pridejo nove sadike. Prvi paradižniki, češnjevci, dozorijo do druge polovice marca in za njih se začne nova sezona. Verjetno bo že kmalu drugače: načrtujejo namreč še eno »rotacijo«, še eno sezono. Nekoč bomo rekli: oktober je – in v Luštu so posadili paradižnike. Ti bodo potem rasli čez zimo in končali takrat, ko bodo začeli zoreti naši domači, na vrtovih.

Priporočamo še: 20 receptov z zeljem

Fotografije: Uroš Hočevar

Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed