Dober haše malo drugače

Kadar pomislim nase kot zapisovalko kuharskih zgodb, mi je jasno, da se je ljubezen do kuhanja rodila iz preprostega razloga, ker rada dobro jem. Težko rečem, ali je bilo od nekdaj tako ali se je to zgodilo v določenem obdobju, vem pa, da me od nekdaj kot najbolj zanimiva tema dneva spremlja hrana. Grižljaj, ki te nasiti, potolaži, navduši, navdihne, prizemlji, dvigne, napolni, umiri, vznemiri, je nenadomestljiv. V filmu Julija in Julija je izrečena še ena odlika, namreč skoraj nič ni tako zanesljivega, kot je kuhanje. Ko kuham, so stvari jasne, predvidljive, rezultat je hiter in ponovovljiv, napake niso usodne. Lep občutek. Zaradi vsega naštetega imam še vedno rada kuharijo, ne naveličam se receptov in samo upam, da bo trajalo.

Zelo dobro se spominjam prvega recepta, ki me je navdušil zunaj naše domače kuhinje, v kateri se je od jutra do večera nekaj kuhalo in peklo. Mislila sem, da je to vse. V osnovni šoli smo imeli gospodinjstvo v veliki učilnici s hladnimi inox pulti, na katerih nas je zelo dolgočasna učiteljica starega kova učila kuhati jabolčni kompot in pripravljati sadno solato. Sekljali smo blede ananasove kolute iz konzerve in lupili tanko kožico s pomarančnih krhljev, kar ni name naredilo nobenega vtisa. Dokler ni nekega dne prišel na vrsto haše.

Že ob zvenu besede sem bila vsa iz sebe. Kaj takega se pri nas ni kuhalo, kaj kuhalo, niti omenjalo ne. Zdelo se mi je, da sem tisti hip vstopila v prostore vrhunske kuhinje. Domov sem prišla vsa iz sebe in objavila, da bom danes preizkusila res nekaj novega. Takoj sem morala ponoviti recept, da ne bi esenca te veličine kakor koli izpuhtela.

Zavzela sem položaj v kuhinji in ušesa so mi žarela. Narekovala sem, kaj potrebujem, in postala tako rekoč chef. Oh, kolikokrat sem se kasneje v mislih mami zahvalila za neizmerno potrpežljivost. In kolikokrat sem imela tudi jaz priložnost narediti isto, podpreti otroke pri kuhanju tako, da so imeli občutek, da so postali chefi.

Oče je pri kosilu izjavil, da raje je stvari, ki jih prepozna na krožniku. Mama ga je verjetno brcala pod mizo. Vseeno me je pogosto izzival, kdaj bom spet kuhala, tisti tvoj haše ni bil slab.

Ko že čisto pozabim na ta recept, se leta niti ne spomnim nanj, ga spet od nekod privlečem, in neverjetno, še vedno me navduši. Te dni sem izgubila okus, prav nič mi ni teknilo, nato pa sem se spomnila na haše. Morda se je ravno s hašejem vse začelo in zato še danes zgodbe pišem.

Podprimo otroke pri kuhanju tako, da imajo občutek, da so postali chefi.

Veganski haše

Za dva.

• 150 g drobnih sojinih koščkov


• 2 žlici sojine omake


• čebula


• 2 stroka česna


• korenček


• za eno pest graha


• 2 žlici olja


• origano


• kumina v prahu


• sol in poper


• mlet čili


• mleta paprika


• peteršilj


• majhen kozarec paradižnikove omake

Priprava

1. Sojine koščke prelijte z 200 ml vroče vode, dodajte sojino omako, premešajte in pustite vsaj deset minut. Sojini koščki naj bodo res zelo drobni.

2. Čebulo, česen in peteršilj ločeno nasekljajte.

3. Korenček narežite na drobne kocke, podobno kot za francosko solato.

4. Na olju popražite čebulo, ko oveni, dodajte česen in korenček. Popražite in zalijte s sojinimi koščki. Dodajte grah, začimbe in nasekljan peteršilj. Previdno s soljo, ker je sojina omaka močno slana.

5. Kuhajte na počasni temperaturi 20 minut. Zalijte s paradižnikovo omako in kuhajte še 10 minut.

6. Haše ponudite s krompirjevim pirejem.

Priporočamo še: Dušeno zelje s krompirjem, ki ga boste pogosto pripravili