Krvavica in zelje za s sabo (VIDEO)

Iskreno: ne pričakujemo Nobelove nagrade za ta recept. Bi se mogoče vseeno lahko zmenili za kakšno majhno plaketo za dobro embalažo? Testirali smo, kako »za s seboj« najbolj prebrisano spakiramo krvavico z dušenim kislim zeljem. Pa še našega mesarskega consigliereja Mirana Ivanetiča smo poklicali – on nas je šele presenetil s svojim pristopom!

Krvavica je res kultna: drznem si trditi, da večina Slovencev obožuje to zimsko klasiko. Poznam ljudi, ki že dolgo živijo v tujini, in ko se vrnejo, najprej poiščejo to jed. Poznam pa tudi take – celo v naši redakciji –, ki njenega okusa preprosto ne prenesejo.

Razmišljala in preizkušala sem, kako bi to jed lahko nesli s seboj: na zimski izlet med počitnicami, morda kar v službo za malico. Morda tudi kot primer porabe ostankov: tisto zajemalko zelja in pol krvavice, ki je ostala od kosila.

Se tudi vam zdi, da je paleta načinov priprave borna? Krvavice spečemo v pečici, če jih je manj, kar v ponvi, dodamo nekaj kislega, bodisi repo ali zelje, morda solato s krompirjem. Potem pa se kulinarična domišljija neha. Odslej boste to kombinacijo lahko nesli s seboj: morda je to najbolj slovenski med vsemi sendviči, kar si jih lahko omislite. Morda pa jo boste pripravljali tako, kot jo znameniti mesar velikih chefov Miran Ivanetič.

Najprej nekaj teorije. Ivanetič znova opozori, da je krvavica že obarjena, torej bi jo teoretično lahko jedli kar tako. Tako se naredi, pojasni: najprej se skuha meso (svinjska glava, nekaj kože, nekateri dodajo tudi pljuča, celo srce, kar sam odsvetuje, ker lahko doda neko kislo noto). Skuha se še riž ali ječmen (slednji ima malo krepkejši okus), vse pomeša s surovo krvjo in začimbami (cimet, klinčki, majaron, ponekod celo žajbelj), nabaše v črevo, oblikuje klobase, potem pa obari, na 72 stopinjah. Kar mi potem počnemo doma (to je, da krvavico pečemo na 200 stopinjah še uro, če je treba), počnemo samo zato, ker smo jih vajeni toplih, pa da kožica zahrusta in tudi pridobi okus. Užitne bi bile tudi nepečene, samo zdržijo ne dolgo – sedem, osem dni, razmišlja Ivanetič. Sam si je za krvavice omislil povsem svoj način: rad jih speče kar na žaru (!), potem doda samo malo čebule, poslal pa nam je tudi sliko nekakšne pite s še neobarjenim nadevom, ki so jo pečeno rezali v trikotnike in postregli s čebulo, k okusu klasične krvavice pa se podajo še ocvirki in jabolka, nas je znova začudil. Naj omenim, da ni nenavadno, če kdo ob krvavici pomisli na sladko kombinacijo: najbrž zaradi cimeta. Na Primorskem recimo poznajo mulce, ki jim dodajo rozine in pinjole.

Ob takih idejah naš sendvič s krvavico in kislim zeljem izpade nekoliko preprost. Ampak uporaben pa je. Bolje se obnesejo porcijski sendvički v kajzerici, bolj impresivno pa je družinsko pakiran­je, v izvotljenem hlebčku. Recept je za štiri kajzerice, kislega zelja bo ostalo veliko še za naslednji dan.

Krvavice za s sabo

  • 1 kg kislega zelja
  • velika čebula
  • 3–4 žlice ocvirkov
  • poper v zrnju
  • lovorov list
  • dimljena mleta paprika
  • krvavica
  • 4 kajzerice (ali manjši hlebček)
  • 4 žlice kisle smetane
  • 4 lističi ali 100 g čedarja ali drugega dobro topljivega sira

Priprava

1. Kislo zelje pokusimo, po potrebi oplaknemo in v loncu zalijemo z vodo, ki naj je bo za dva prsta več, kot je zelja. Dodamo nekaj poprovih zrn ter listič ali dva lovora in kuhamo na živahnem ognju dobre pol ure. Zatem odcedimo. Vmes drobno nasekljamo čebulo.

2. Pečico vklopimo na 200 stopinj Celzija.

3. Krvavico razparamo in v manjši ponvi pražimo nadev tako dolgo, da se malce osuši in se odklenejo značilne začimbne arome. Damo na stran.

4. V večjo ponev stresemo ocvirke, po potrebi dodamo nekaj maščobe, narezano čebulo ter zlato popražimo, nato dodamo še kuhano in dobro odcejeno kislo zelje in pražimo, dokler se ne osuši. Posujemo z mleto dimljeno papriko in postavimo na stran.

5. Lotimo se kajzeric: odrežemo vsako pod vrhom in s prsti izbrskamo mehko sredico. Nato vanjo naložimo dušeno kislo zelje, čez popraženi nadev krvavice, nato žlico kisle smetane in listič sira. Še bolje je, če ga naribamo in s smetano kar pomešamo.

6. Tako pripravljene kajzerice potisnemo v pečico in počakamo toliko, da se sir stopi in varno začepi luknjo, tako nadev ne bo padal ven.

Namig: Na enak način lahko napolnimo manjši hlebec, tu bomo potrebovali dve krvavici in več zelja, kot eno od plasti pa lahko uporabimo izdolbeno krušno sredico. Ko se bo hlebček ohladil, ga bomo lahko rezali in plasti se bodo lično ohranile.
In še: Zelja ste seveda skuhali preveč, ampak večina nas ga kupuje v trgovini, kjer je največkrat pakirano v kilogramskih lončkih. Kjer ni treba, si ne dajajmo dela: nič ga ne bo ostalo.
Priporočamo še: Preprost pica kruh, ki bo postal vaša stalnica

Video in fotografije: Sonja Ravbar

Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed