Dobili smo čokolado v obliki in okusih Slovenije
Odpri galerijo
A+ A-
Kako je nastala čokolada, ki se nam vsem zdi tako dobra ideja, da pravzaprav ne moremo verjeti: kako, da se ni že prej kdo spomnil tega!?
Kako se je ta zamisel rodila?
Andraž Gavez in njegova ekipa, že šesto leto zbrana okrog spletne čokoladnice mojacokolada.si, je pogosto dobivala naročila za »turistična« darila, ki bi dobro predstavljala Slovenijo: »Dodajte malo soli, malo olja, malo tega in onega, pa na koncu še malo celofana.« Skratka: košarica slovenskih dobrot. Sčasoma so se začeli spraševati, ali res ne obstaja niti en izdelek, ki bi to vse vseboval sam po sebi, namesto celofana pa bi ga obdajali dobra ideja in lična, elegantna embalaža. Pred približno letom dni se je tako rodila zamisel za tole: čokolada, sestavljena iz dvanajstih delov, na treh različnih osnovah (mlečna, bela, temna), ki predstavlja popoln relief naše dežele. Potem ko so ga razbili na dvanajst pokrajin, je bilo treba dodati le še dvanajst okusov, ki zaznamujejo vsako od njih. Zdaj je čokolada Slovenia tu.
Kakšni so okusi?
Na nekatere človek pomisli sam od sebe, recimo na sol za Primorsko in bučnice za Podravje. Tudi za Goriško bi verjetno kdo pomislil na vrtnico in na Gorenjskem na hruško, zaradi tepk. Nekateri pa niso bili tako samo po sebi umevni in tukaj se je znova izkazalo znanje našega vodilnega etnologa za področju kulinarične dediščine, dr. Janeza Bogataja. »Mojster! Že po prvem srečanju mi je bilo jasno, zakaj je tako znan,« pravi Andraž. Osrednja Slovenija, torej nekako Ljubljanska kotlina, je dobila pehtran. Za tega se je pokazalo, da ga je kar težko nabaviti. Andraž pripoveduje, da so osupli ugotovili, da je večina pehtrana v Sloveniji turškega, oni pa so vztrajali, da mora sestavina zares zrasti na tistem »koščku«, ki mu po okusu pripada. Nekam so seveda hoteli umestiti tudi med oziroma cvetni prah: čebelarji, ki jim ga dobavljajo, imajo svoje čebele na jugovzhodu Slovenije. Najbolj nenavadna za pojme običajnega ljubitelja čokolade je vsekakor Koroška: pražena čebula. Andraž pripoveduje, da so bili v ožjem izboru celo ocvirki, potem pa so ugotovili, da bodo z njimi same težave pri transportu in izvozu prek carinskih meja. Zadnja regija, ki so ji našli par, je bila Zasavska: jagode. Od tod naprej je debata nekaj časa tekla o tem, ali bi se dalo uporabiti oglje.
Kako nastaja?
Ročno, pri Boštjanu Plešcu v Depali vasi. Na teden lahko naredijo okrog dvesto takih čokolad in čeprav so jo začeli kazati šele pred nekaj dnevi, imajo že približno 1500 naročil. Je pa to manufaktura. Gavez je, pravi, posebno občutljiv glede natančnosti odlitka: torej vsak hribček mora biti tam, kjer v resnici je. To pa pomeni, da v odlitku ne sme biti nobenih mehurčkov, ki sicer radi nastajajo čokoladi, saj bi lahko Slovenija zgledala kot Lunino površje: polna nepričakovanih kraterjev. To dosežejo tako, da spodnjo plast, torej tisto, ki je potem na vrhu, v kalup nanesejo s čopičem. Potem dodajo posip in dolijejo preostalo čokolado, da se vseeno prepoji. Pri tem so hoteli doseči, da bi bili koščki čim tanjši, kar je, pravi Gavez, pri čokoladi pravilo: ne sme se gristi, ampak se mora topiti na jeziku. Čokolada je sicer španska, Chocovic, vse sestavine, z embalažo vred, pa seveda kupujejo v Sloveniji, kajti drugače to niti ne bi imelo smisla.
Priporočamo še: Kako pravilno temperiramo čokolado
Fotografija: Blaž Samec
Datum Objave: 5.3.2018 ob 09:03