Z Valvasorjem za mizo: Potica, stara 330 let

Knjiga, ki jo je (tudi!) pripravil dr. Janez Bogataj, je pravzaprav pregled prehranske kulture v drugi polovici 17. stoletja na Kranjskem in širše, v Evropi tedanjega časa. Valvasor se ni kaj prida ukvarjal z opisovanjem tega, kaj so ljudje jedli vsak dan za kosilo, svoje mesto pa so zanesljivo našle posebnosti, ki so zaznamovale praznične mize v drugi polovici 17. stoletja in ki so dokaz, da je bilo tudi v časih, ko je nad ljudmi pogosto visela grožnja lakote, nekaj obilja dovoljenega in pričakovanega vsaj nekaj dni na leto, recimo ob božiču in veliki noči.

Najpogosteje, a ne vedno dosledno, je Valvasorja zanimalo, opisuje Bogataj v novi knjigi, kakšne so naravne danosti v posameznih delih pokrajine in z njimi povezana živila, ki so bila dostopna, tako opisov sadovnjakov in potokov, v katere so hodili lovit ribe in, žvižgajoč, rake, ne manjka. Zanimivo in poljudno zgodovinsko branje!

Peka po stoletja starem receptu

Mirjam Grilc se je lotila potice, ki je bila v tistem času razširjena po vsej kranjski deželi – in zelo drugačna, kot jo poznamo danes, ko je iz kvašenega testa in ponavadi pečena v potičniku z luknjo v sredini. Potica, ki jo opisuje Valvasor in s tem prispeva prvi opisni recept v zgodovino te kultne jedi, je bila zvita iz testa, ki ni moglo biti kvašeno, kajti razvaljali so ga, piše, tanko kot list ali papir. Nanj so naložili na drobno stolčena in z medom premešana orehova jedrca in to zvaljali, nadaljuje. Potem pa se zvitek stisne skupaj ali zvije naokrog, da postane podoben hlebcu kruha.

Mirjam Grilc je pekla dvakrat: prvič z nekvašenim testom in rezultat ni bil zelo lep na pogled, nekaj med burekom in baklavo. Drugič je poskusila s kvašenim, a zelo tenko razvaljanim testom, s predpostavko, da so kruh tedaj seveda poznali in so znali pripravljati testo tudi z vzhajanjem. Kaj pravi: »To ni potica, kot jo poznamo danes, ker je preveč špartanska.

Pred tristo, štiristo leti, ko so bili pač časi skromni, je morala biti precejšnje razkošje. Zanimiva je bila ta peka. Okus je zares dober, moram reči, je pa tako potičko treba hitro pojesti, pa kak topel napitek bi sama postregla zraven,« pravi in prilaga recept za drugo različico. Zanimivo je – temu se res lahko reče živa zgodovina –, da je uporabna tudi v 21. stoletju: ta potička je namreč prepričano veganska!

Opisuje pa Valvasor še eno znamenitost s praznične mize: za delikatnejša plemiška in meščanska usta, kakor piše, so delali bogate kruhe z mnogo maščobe in jajc, ki so jih okrasili z raznovrstnimi okraski in imenovali popertnig. Vse to so na sveti večer dali na mizo in blago­slovili.

Potica a la Valvasor

Testo

• 500 g moke (pol mehke, pol ostre)


• 250 ml vode, ščep soli


• ščep sladkorja


• 25 g svežega kvasa

Nadev

• 400 g orehovih jedrc, 300 g medu

Priprava

1. V skledo skozi sito presejemo moko, jo solimo, nato na sredino dodamo sladkor, kvas in vodo ter vse skupaj mešamo, da dobimo voljno testo. Pokrijemo in pustimo stati približno uro.

2. Polovico orehovih jedrc grobo sesekljamo, drugo polovico nekoliko bolj zmeljemo.

3. Med segrejemo, da postane tekoč, prelijemo orehe in premešamo.

4. Vključimo pečico na 160 stopinj, pripravimo prt za valjanje testa in ga pomokamo. Okrogel pekač brez luknje na sredini naoljimo in pomokamo.

5. Testo zvaljamo precej na tanko, bolj v dolžino kot v širino, nato enakomerno potresemo nadev, zvijemo v klobaso in zložimo v pekač v obliki polža.

6. Pečemo 15 minut na 160 stopinjah, nato temperaturo povišamo na 180 stopinj in pečemo še 35 minut.

Namig: Pečeno potico lahko prelijemo s stopljenim maslom ali dobro pokapamo z vročo vodo.

Priporočamo še: Božični piškoti: TOP 35 receptov

Priprava in fotografije potice Mirjam Grilc