Bob Blumer: človek, ki je postavil osem Guinnessovih rekordov, povezanih s hrano

Bob Blumer je bil zvezda treh kulinaričnih televizijskih serij, postavil je osem Guinnessovih rekordov, povezanih s hrano, spisal nekaj knjig, oblikoval hotelsko sobo, riše zabavne ilustracije in dizajne ... Ob tem pa niti kuhar ni. Sam sebi pravi gastronavt, jaz mu pravim priložnost, da nam pove, kakšnega okusa so razne legendarne stvari, ki jih sami verjetno ne bomo nikoli okusili.

Za Boba Blumerja pravijo, da je eden najbolj ustvarjalnih in izvirnih mislecev današnje kulinarične scene Severne Amerike. Je avtor, svetovalec, popotnik, umetnik, kolesar, še vedno pa je na drugi strani luže najbolj znan kot voditelj treh šovov na tv-postaji Food Network, predvajanih v več kot 20 državah: Surreal Gourmet, Glutton for Punishment in World's Weirdest Restaurants. Napisal je sedem knjig in je tudi duhovit oblikovalec in ilustrator. Rojeni Kanadčan, zdaj živi v Los Angelesu. Šolal se je v ekonomiji, bil je rock menedžer ...

Pri sogovornikih, ki imajo toliko različnih »plasti« in kariernih poti, včasih ne vemo, s čim bi jih začeli predstavljati. Ker smo kuharska revija, lahko poskusimo tako: če bi bili jed, katera bi to bila?

(smeh) No, to je pa res krasno vprašanje, v vseh teh letih mi ga še nihče ni zastavil! Bil bi sendvič s pekočim piščancem po nashvillsko. Poznate? Pri nas je zelo priljubljen. Takole se naredi: ocvrete piščanca, ampak res najbolje, kar znate. Za zraven se naredi pomaka, v kateri mora biti nekaj mastnega, denimo maslo, veliko zares pekočih začimb – in nekaj sladkega. Potrebujete še zeljno solato in dober brioš. Nastane jed, ki je velika, pekoča, polna različnih tekstur, ne ravno urejenega videza, ampak ko ugriznete, je pa tako, kot bi dobili medvedji objem krasnega okusa. To sem jaz.

Tu v Sloveniji ste se ustavili na nenavadnem dogodku, festivalu BBQ-peke, v bistvu radostnem poklonu delu ameriške tradicije, s kavbojskimi plesi in podobno. Če bi o tem napisali zgodbo, kam v vaš opus bi sodila? V katero od vaših knjig, morda oddajo?

Verjetno res kar v oddajo. Posnel sem tri kuharske serije, dve od njih sta vključevali potovanja, v povezavi s hrano, seveda, in morda bi ta festival še najbolj ustrezal konceptu serije World's Weirdest Restau­rants, Najbolj čudaške restavracije na svetu. Bil sem v Sloveniji, okrog mene pa ameriški Divji zahod. Pečena rebrca, kantri glasba, ples v vrstah. Na nepričakovanem kraju, res – ampak ravno zato so take stvari tako prima. To je bila seveda romantizirana predstava o Ameriki, naši kulturi, hrani ... Verjetno nas je prav zato State Department tudi povabil. Saj veste, Amerika ima toliko različnih plasti in kaj lepšega, če najdeš ljudi in se lahko v živo vključiš v njihov dogodek, kjer uživajo v eni od zgodb, predstavi Divjega zahoda ... Gastronomska diplomacija.



Kaj pa resnična Amerika današnjega dne? Časi pri nas v Evropi niso taki, da bi se dalo karkoli romantizirati. Kaj pa pri vas? O čem se ljudje pogovarjajo, ko gre za hrano, kaj je v medijih, kaj so skrbi, trendi ...

Tako kot povsod po svetu se ukvarjamo z inflacijo in cena hrane je v samem vrhu dejavnikov, ki jo ustvarjajo in povečujejo. Ljudje se torej veliko bolj ukvarjajo s ceno hrane. Še vedno se pozna tudi vpliv kovida, ko se je trend obrnil in so se ljudje namesto obiskovanja restavracij privadili kuhanja doma ali pa dostave. Oblikuje se tudi pozitivna zavest o pomenu zmanjševanja odpadkov – to bolj spremljam, ker delujem kot eden od ambasadorjev te filozofije. Nekoč sem ugotovil, da skoraj polovica hrane, ki jo pridelamo, nikoli ne pride do ust – izgube nastajajo v celotni verigi, od kmetije, transporta, v trgovinah in na koncu s tem, ko mi sami ne porabimo vsega, kar kupimo. Prav pri zadnjem se sam najbolj trudim.

Zdi se mi, da je morda prav vzhodna Evropa tista, po kateri se lahko zgledujemo, kajti tu ste ves čas poznali tak način. Porabilo se je vse. Sklepam, da bi me kaka vzhodnoevropska gospodinja gledala kot velikega neumneža, če bi se začel pred njo junačiti, kako kuham brez ostankov – ona brez velikih besed to počne že vse življenje.

Postavili ste neverjetno število Guinnessovih rekordov, povezanih s hrano in pijačo: s palčkami ste pobrali največ riževih zrn, zmešali največji koktajl bloody mary na svetu, strli največ jajc z eno roko v eni uri ...

Saj veste, ne, da sem to počel zaradi snemanja televizijske serije? Ne gre za to, da sem nekega dne vstal in začel postavljati rekorde za svoje veselje. Vseeno moram tu postaviti nekaj ločnice med svojim televizijskim in zasebnim življenjem ...

Če bi mi radi vprašali, kaj bo moj na­slednji rekord, bi vam moja žena odgovorila, da bom verjetno vzgojil najdaljše nohte na svetu (smeh) ...

... Ne, rada bi vas vprašala, ali bi se dalo postaviti tudi kak tak rekord, ki bi pritegnil pozornost v kaj bolj smiselnega od obračanja palačink, recimo povezanega z zmanjševanjem ostankov hrane?

Ja, prav, kaj pa? Naj pobiram riževa zrna, ki so jih ljudje vrgli stran (smeh) ...

A bi bilo začasno dovolj, da sem ambasador banke pokvarljive hrane Second Harvest. Proizvajalci, ki vidijo, da neke hrane ne bodo mogli pravočasno porabiti, jo donirajo, samo da jo mi sami odpeljemo – v dveh dneh jo dostavimo tja, kjer jo imajo možnost in jo tudi nameravajo pravočasno porabiti. Gre za kakih 250 organizacij v mestu. Jaz pripravljam dobrodelne večerje pri sebi doma, tako smo že zbrali dovolj denarja za tovornjak, ki stane 170 tisoč dolarjev. Moja slika je na njem (smeh).

Hrane ne manjka: manjka infrastrukture, po kateri bi jo bilo mogoče prestaviti tja, kjer bi šla v uporabo, zato so ti tovornjaki tako pomembni.

Bob, kaj je vaša resnična strast v življenju? V toliko različnih zgodbah ste že bili.

Moja strast so kulinarične pustolovščine, posebno če so povezane s potovanji. V več kot 50 državah sem že bil. Moj najljubši način bi bil kolesarsko potovanje s prijatelji, naredili bi tisoč kilometrov v enem tednu, ob tem pa jedli, pili ... In jedli in pili. In obiskovali tuje kuhinje. Zanima pa me tudi umetnost.

Tudi sam sem si nekoč postavil to vprašanje: kaj je lepilo, ki drži skupaj vse, kar počnem v življenju. Saj veste, ko si mlad, kar delaš in delaš, kar pač prinese tok življenja, brez posebnega načrta. Ko pa si starejši, si zastaviš tudi kako vprašanje. Odgovoril sem si, da sem najbrž umetnik, čigar medij je hrana. Mešam sestavine, kot bi mešal barve.

Kaj bi bila za vas večja pustolovščina: iti nekam v Azijo in jesti kaj za naše pojme zares groznega – ne maram omeniti opic – ali recimo to, da ste obiskali znamenito klet Romanée-Conti v Burgundiji, znano po tem, da od tam prihajajo ena najdražjih vin na svetu?

Res sem jedel veliko neobičajnih reči po vsem svetu, opičjih možganov sicer ne. Obiranje grozdja za Romanée-Conti pa je bila čudovita izkušnja. Moje znanje o vinu je razmeroma dobro, ampak ta obisk me je zaznamoval in mi dal razumeti, od kod razlika med izjemnim vinom, ki nastane iz grozdja z njihovih trt, in tistim s sosednjega posestva. Gre za to, da o nečem vse veš, ker si bral, ampak potem se znajdeš na kraju samem, sredi procesa, ki se odvija pred tvojimi očmi. Sodeluješ s fizičnim delom in na koncu tudi poskusiš vino. To je bil zame popoln vihar izkušenj, srečevanja ljudi, poglobljenega razumevanje vina, pa tudi telesnega napora ... Mislil sem, da sem korenjak, dokler nisem videl krhkih francoskih ženic, ki so obrale po dve vrsti grozdja več kot jaz ...

No, ampak kako se človek počuti, ko ima v ustih vino, ki na trgu recimo doseže dvajset tisoč evrov za steklenico? Pa po resnici povejte ...

Če bi dal to vino pokusiti svoji sestri, bi rekla, da čuti malo tega, malo onega, vse v redu ... V resnici bi se mogoče raje odločila za avstralski shiraz za 20 dolarjev. Jaz pa sem o njem toliko vedel, tam prebil en teden, bil čustveno tako močno vpleten ... Pokusil sem vina, ki so jih postregli trgačem grozdja na zabavi ob koncu – in nekatera med njimi so se mi zdela trans­cendenčna. Intelektualno presežna, pa ne v snobovskem smislu.

V bistvu težko pojasnim, mogoče takole: če bi v življenju pokusil samo pet vin in med njimi burgundca Romanée-Conti, bi mogoče skomignil z rameni. Če ji pokusiš pet tisoč in si ob tem oblikoval neke reference, merila – pa bi rekel, da je tako vino nepozabna izkušnja.



Sama se pogosto sprašujem o besedi okus. Kakšen okus ima najdražji burgundec na svetu? Pa kaj je »boljši« okus nečesa? Je recimo okus rdeče pese »boljši« čim bolj naraven, da ohrani tisto zemeljskost, ki je mnogim zoprna, ali naj bo obdana z raznimi dodatki, ki to prekrijejo, morda pečena, da je sladka? Sladkih je namreč toliko reči ...

Ko sam pripravljam rdečo peso, jo res popečem v pečici, kako uro, toliko, da malo karamelizira in postane sladka, hkrati pa še ne izgubi svoje zemeljskosti. Porabim pa tudi listje, ki ga sotiram. Postrežem tako, da gomolj narežem na rezine, dodam preliv iz oljčnega olja, balzamičnega kisa in pomarančnega soka, dodam kozji sir, nekaj popečenih orehov in to sotirano listje.

Ena od vaših knjig nosi naslov Flavorbomb in je zbirka namigov, kako potegniti čim več okusa iz vsakdanjih jedi. Kateri trik je pri bralcih najbolj priljubljen?

Tega niti ne vem, lahko pa vam opišem najnovejšega, od danes. Za zajtrk so nam v hotelu postregli tudi pršut – le da je bil ledeno hladen. Tega pri pršutu res nočeš, topel mora biti, da se topi na jeziku. Tako kot sir, na primer. Dal sem ga na krožnik, tega pa na lučko, ki je stala tam zraven. So jedi, ki jih je treba jesti mrzle, in take, ki so najboljše tople. Ne vem, ali veste, sodeloval sem na številnih vinskih ocen­jevanjih in tudi bela vina se ocenjujejo na sobni temperaturi, kajti ta zanesljivo pokaže napake. Če jih vino nima, ko je top­lo, jih zelo zanesljivo ne bo imelo, ko ga bomo postregli na temperaturi, običajni za bela vina ...

Kaj dobrega ste jedli v Sloveniji in je na vas naredilo največji vtis?

Če se lahko spet vrnem k vinu: pokusil sem odlične primerke vašega belega, rdečega in desertnega vina in za vse tri trdim, da imajo trdno mesto v mednarod­ni konkurenci. Od hrane pa sem jedel čudovito juho iz zelja s slanino v gostilni Jakob Franc. Nekoliko kisla, za nas krasen okus, jota, mislim, da se reče. Jedli smo tudi prefinjeno verzijo prekmurske gibanice v restavraciji Pen ...

Do zdaj so si naši bralci ustvarili vtis o slikovitosti vaše kariere in značaja. Mogoče je torej čas za vprašanje: kaj je bila zares največja pustolovščina vašega življenja?

V seriji Glutton for Punishment smo imeli tak hakeljc: v petih dneh sem se moral naučiti kako zahtevno kuharsko veščino, potem pa sem se bodisi prijavil na tekmovanje bodisi smo ga pripravili sami, da se je pokazalo, ali to res znam. Eden od izzivov je bil, naj se naučim pripravljati ribo fugu, znano po izjemno močnem nevrotoksinu, ki te pokonča – če pač riba ni bila pripravljena na pravi način. Japonski chefi se tega priučujejo tri leta, preden dobijo potrdilo in lahko ribo pripravljajo za druge ljudi. No, nazaj k mojim petim dnem – moral sem jo razstrupiti. In tudi sam pojesti. V živo ... Še sem tu.

No, torej: kaj je bil bolj izjemen občutek, kozarec romanée-contija ali prvi ugriz v ribo fugu?

Hm. Resnica je, da je meso fuguja precej pusto. V japonski kuhinji dajo veliko na teksturo in zato tudi to ribo postrežejo na tri načine, med drugim kot sašimi, zalogajčke, razprte v pahljačo, kot čorbico ... Meni pa se je tudi tekstura sama zdela gumijasta. To misijo sem zaključil z mislijo: »What the f..., za tole sem tvegal življenje?«

Priporočamo še: Žiga Koprivc: na krožnike postavlja tudi reči, za katere nismo niti vedeli, da so užitne