Diplomatski štruklji

Hrvati so Slovence dotolkli kar z njihovim lastnim kulinaričnim orožjem …

Z jedjo, ki jo v Sloveniji pozna vsaka pokrajina in vsaka tudi v številnih različicah, slane in sladke, s takšnim in drugačnim testom, z vsemi mogočimi nadevi ali tudi brez, kuhane in narezane, morda s čim zabeljene, gratinirane v pečici ali kar v juhi … S štruklji so Hrvati v začetku septembra dokončno očarali Slovence. Seveda z zagorskimi …

Priznam, tudi meni je bilo silno všeč, čeprav so bili gratinirani in niso bili štruklji v juhi, kakršne imam najraje že od malega, ko mi jih je kuhala mama, zdaj pa mi jih včasih pripravi tašča. Za druge člane družine malo zapečene ali le zabeljene z drobtinami na maslu, zame pa posebej kuhane v vodi in smetani …

Bilo je na letošnjem sejmu MOS v Celju, kjer je bila, navkljub napetim in zagatnim odnosom zaradi arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško, partnerica sejma kar sama presvetla hrvaška vlada, ta pa je izvedbo udeležbe na mednarodnem sejmu zaupala hrvaški obrtni zbornici. Hrvaški viri so razlagali, da so na vlado pritisnili gospodarstveniki in je sodelovanje tako rekoč morala odobriti in podpreti. Tudi na odprtje je potem ob bok našemu premieru Miru Cerarju prišla kar podpredsednica hrvaške vlade Martina Dalić in tudi ona je imela govor o tem, da sta državi druga za drugo tretja oziroma četrta najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica. Franc Pangerl, nekdanji dolgoletni direktor sejma, pa je na svoj običajni neposred­ni način rekel: »Spor o meji je hrana za množice, spodbujajo pa ga ozke elite na obeh straneh meje.« Hrana za množice, če ga parafraziramo, so nedvomno tudi štruklji. Slovenci so brez pomislekov zaradi meje na sejmu drli v hrvaški paviljon, nad vhodom vanj se je bohotil hrvaški grb, ob njem pa je pisalo Hrvaška – država partner. Vsi smo prej za štruklje kakor za špetir in moji hrvaški prijatelji mi razlagajo, da je tudi pri njih tako.

Tudi mi smo partnerji sosedov Hrvatov. Če ne drugače in v nasprotju z onim edinim Slovencem, ki noče imeti hiše na Hrvaškem, smo prijatelji v hrani in pijači. Na zahodni meji s sardelami v soli, oljkami in malvazijo, tudi s teranom, če dovolite, na vzhodni meji smo mejaši z rizlingi, muškati, pa seveda s sauvignonom, županovim vinom v Šmarju pri Jelšah in najljubšim vinom župana Krapine, potem pa tudi z bučnim oljem z obeh strani meje in seveda s pogačami s sirom …

Kaj so naši istrski bobiči drugega kakor njihova istrska mineštra? Se naš kraški pršut močno razlikuje od istrskega? Pa krhki flancati, na Primorskem kroštule, po domače pa hroštoli, ki jim tako rečejo none na tej in oni strani Piranskega zaliva, ali nimamo radi tako svojih kot njihovih? Ljubezen, pravijo, nedvomno gre skozi želodec.

Podjetniki z obeh strani meje so na celjskem sejmišču sicer razlagali, da gre za podjetnost, poslovanje, obojestranski interes za sodelovanje, da ne gre za dobro hrano, a tudi ne za politiko. Jaz pa sem opazoval obiskovalce, kako so z veseljem mlatili zagorske štruklje, in sem pomislil, da bi kakšni diplomatski štruklji tudi politikom z obeh strani lahko teknili. Saj tam ob meji, ne na naši ne na njihovi strani, se skoraj nihče izmed mejašev, sosedov in prijateljev ne razburja zaradi Haaga, le manjše število bi se jih preprosto rado preselilo iz Hrvaške v Slovenijo, nekaj pa iz Slovenije na Hrvaško, a gre za osamljene primere in nekateri bi ostali tam, pa bili naši državljani, drugi bi bili tukaj, pa ostali Hrvati.

Tudi ko se bodo, ali pa ne, bodo še naprej iz grozdja delali enaka vina, pekli enake pogače, enako sušili pršute in kuhali enake mineštre. Pa seveda štruklje. Naj se še obe notranji politiki za vsakdanjo rabo malo najesta kakšnih diplomatskih štrukljev. Na juhi ali pa v župi.

Besedilo: Brane Piano
Naslovna fotografija: Ljubo Vukelič, fotografija je simbolna

Preberite še: Krompir za predsednika

Odprta kuhinja
Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.