Hvala, Krištof!

Že zdavnaj pokojnemu Krištofu Kolumbu pošiljam na grob iskreno zahvalo, da je bil tam daleč na Kubi v žep vtaknil nekaj pesti bučnih semen in nam jih pripeljal v Evropo. Saj bi jih morda kdaj pozneje dobili od Kitajcev, a Krištof je vendarle bil in ostaja prva evropska bučna semenarna. Potem so si rastline po celini same iskale najprimernejše pokrajine z ravno pravim podnebjem. Na Štajerskem in po okolici tja do madžarskih ravnic, Prekmurja, hrvaškega Pomurja, Međimurja in dela Zagorja se je naselila prav ta senjorita Cucurbita, ki v svojih semenih skriva božansko bučno olje. Krištof je po širnem svetu iskal kraj, kjer se rojeva zlato. A ga ni našel. Iz tiste pesti bučnih semen pa so doma potem sami nastajali kraji, kjer se zares rojeva zlato. Zato bi mu z veseljem danes razkazal ravnice Dravskega in Ptujskega polja ali prekmurske oranice, da ne bi več sanjal še o svoji peti plovbi po zlato. Tja v pozno poletje bi se podala na njivo z rumenimi debelinkami in iz njihovih trebuhov izgrebla pesti semen, ki so do danes ogolela in imajo v sebi več kapljic »zlata«, kot so ga imela tista s trdimi skorjicami v njegovem žepu.

[blockquote author="" pull="pullright”]Če bi bil slikar, bi slikal z bučnim oljem.[/blockquote]

Bučno olje je kulinarično zlato; o njegovem sijaju se ne govori veliko. Kar je dobro, se samo hvali, ne potrebuje marketinga in promocijskih akcij! Niti silnih laboratorijskih analiz in priporočil strokovnjakov, za katere nikoli ne vemo, iz kakšnih vzgibov so nastali in česa nam niso povedali. Emeršičeva Micka iz Lovrenca na Dravskem polju mi je, sede ob nekaj razklanih bučah na domačem dvorišču, svetovala: »Če začutiš, da ti dobro dene, si ni treba beliti glave, zakaj je to tako. Samo sprejmi in bodi hvaležen!«

Če bi bil slikar, bi slikal z bučnim oljem. Za zdaj pa samo použivam izjemne oljne slike z nakodranimi listi rdečerobe solate, tihožitja s koleščki prvih kumaric, naoljene pokrajinske slike s paradižnikovimi hribčki, pa narezano mlado čebulo, vso temno zamaščeno, da o relief­nih oljnih slikah s kockicami hladne govedine na čebulni preprogi niti ne izgub­ljam besed. Vedno znova se čudim, da sta za toliko oljnih slik dovolj ena sama barva in tako majhna galerija, da je zanjo povsem dovolj miza domače jedilnice.

[blockquote author="" pull="pullright”]V oljnih detajlih na krožnikih ali v skledah so skrita mnoga dragocena spoznanja naših prednikov, ki so buče in njihovo olje skrbno zaklepali v svoje domače lekarne.[/blockquote]

V detajlih teh slik pa je skritih nebroj sporočil. Razbira jih lahko le tisti, ki spoštuje in že malo zaljubljeno obožuje gosto in temno tekočino. Tisti, ki je kdaj iz srednje velike buče izluščil za dobro pest semen, jih posušil in iz njih stisnil za tri naprstnike olja, bo v oljnih madežih na svojem krožniku videl več, kot vidijo vedeževalke v kavni usedlini. Preden bo poslednje oljne sledi pobrisal z zadnjim grižljajem kruha, ga bo presvetlilo celo poletje, ki je bilo buči naklonjeno in dovolj toplo, da je v vsej njeni rastni dobi seštelo dnevne temperature na več kot dva tisoč stopinj. Da so ploščate »koščice« buč ravno prav nabrekle in dovolj velike, je morala biti povprečna temperatura med rastjo 25 Celzijevih stopinj. A nikoli med cvetenjem ni smela preseči 38 stopinj, saj bi razkošne, kosmate rumene cvetove takoj odvrgla in potem se je od njenega zlata pač treba za celo leto posloviti.

V oljnih detajlih na krožnikih ali v skledah so skrita mnoga dragocena spoznanja naših prednikov, ki so buče in njihovo olje skrbno zaklepali v svoje domače lekarne. Nekaj kapljic so kanili v kopel, si jih vtrli v lasišče pred umivanjem las, grizljali semena za zdrave zobe; možje v zelo zrelih letih so odkrivali, da jim bučna semena vračajo vsaj kanec mladosti med rjuhe ... Držali so se spoznanj; niso vedeli, katere snovi v bučnem olju so tiste, ki napadajo proste radikale in jih premagujejo, preden se rakasto lotijo človekovih celic.

Krištofa bi vprašal, kaj je tam na Kubi »videl« v bučah, da nam je prinesel njihova semena. Ker ga ne morem, bom njemu v spomin takoj, ko končam to pisanje, v olje namočil košček kruha in ga kotrljal po ustih, kakor bi molil za njegov spokoj. Hvala, Krištof!

Besedilo: Franc Milošič

Preberite še: Za štrudelj moraš imeti grif