Intervju: Aida Ibišević, blogerka tandema, ki z balkansko kuhinjo osvaja ves svet

Balkanska hrana je spomin na otroštvo, obliž in umetnost. Tako pravi Aida Ibišević, ustvarjalka bloga Balkan Lunch Box.

Aida Ibišević se je kot najstnica zaradi vojne v Bosni in Hercegovini preselila v Združene države Amerike, natančneje v Washington DC. Po številnih življenjskih preizkušnjah so se ji rane končno zacelile, našla je ljubezen, se vrnila v Sarajevo (kjer živi polovičen čas) in diplomirala.

Zaradi prošenj prijateljev za recepte jedi, ki jim jih je pripravljala v Združenih državah Amerike, je ustanovila blog Balkan Lunch Box, ki predstavlja – po njenih besedah – največjo lepoto Balkana: odlično, za prste obliznit dobro hrano.

Pri ustvarjanju dvojezičnih receptov ji pomaga sestra Aleksandra Jaha. Skupaj, s skoraj znanstveno natančnostjo, preizkusita vsak recept in pripravljanja balkanskih umetnij učita tako angleško govoreče bralce kot tudi domače, ki se v omamnih vonjavah spominjajo svojega otroštva v babičini kuhinji. Njuni videi imajo več tisoč ogledov, na družbenih omrežjih pa štejeta že več kot 250 tisoč sledilcev.

Z Aido smo se pogovarjali o začetkih bloga Balkan Lunch Box, najljubših jedeh, jugonostalgiji in pripravi bosanske kave.

Zakaj ste se odločili za pisanje bloga o balkanski in bosanski kuhinji?

To je bil srečen splet okoliščin. Živim na dveh naslovih – v Sarajevu in Washingtonu – in hotela sem podeliti del tega bogastva, s katerim smo na Balkanu obkroženi vsakodnevno, z ljudmi, ki razumejo njegovo vrednost in ga cenijo.

V Ameriki so me prijatelji pogosto prosili za recepte za jedi, ki jih je pripravljala moja družina, zato sem se leta 2014 odločila, da jih objavim na spletu. Oblikovala sem Balkan Lunch Box (v nadaljevanju BLB), dvojezični blog o balkanski hrani, s posebnim poudarkom na bosanski kuhinji in republik nekdanje Jugoslavije.

Foto: Aida Ibišešević

Blog se mi je zdel najbolj logična oblika, prek katere lahko s kamero in besedo združim in izrazim ljubezen do kuhanja, Balkana in to delim z večjim številom ljudi. Filozofija bloga BLB je, da ljudem približam balkansko kuhinjo in jim omogočim droben vpogled v življenje na Balkanu. Priljubljenost bloga je rasla in konjiček je postal znamka.

Skoraj vsaka objava na blogu temelji na receptih tradicionalnih ali modernih balkanskih jedi. Spremlja jih daljši tekst, o hrani, življenju na Balkanu in v Ameriki ter fotografije. Od leta 2017 se je ekipi, ki ustvarja blog, pridružila tudi moja sestra Aleksandra Jaha – velika gastronomka, ki pomaga pri receptih, snemanju in marketingu. Ponosni sva na dejstvo, da sva isto leto posneli video kratkega formata v stilu Tasty videov in na takšen način postali bolj dostopni večji skupini gledalcev.

Aleksandra Jaha Foto: Aida Ibišević

Dejali ste, da so vas prijatelji večkrat prosili za recepte in bili navdušeni nad vašim kuhanjem. Kateri vašo jed so največkrat pohvalili?

Če moram izpostaviti dve, potem sta to baklava in burek (predvsem burek kot pita z mesom, čeprav so jim všeč tudi druge pite). Poleg tega so si prste oblizovali tudi pri sarmi, polnjenih paprikah in ajvarju ter raznih tortah.

Američani so pravi gurmani in globoko spoštujejo mednarodne kuhinje. Zanimivo se mi je zdelo, da so podobe različice omenjenih jedi že poskusili prek turške, ukrajinske, poljske, madžarske, nemške in italijanske kuhinje.  Balkanska kuhinja pa je vse okuse spojila in ustvarila nekaj svojega. Za Američane je bilo to res posebno odkritje.

Foto: Aida Ibišević

Kaj vam pomenijo jedi, ki jih pripravljate?

Veliko. Čustveno me povezujejo z ljudmi, življenjskimi obdobji, geografijo in zgodovino. Hrana je temelj vsega. Vzemite na primer svoje otroštvo. Velika verjetnost je, da so vaši najlepši spomini povezani s hrano. Morda vam je babica za rojstni dan spekla odlično torto, dedek pa je bil pravi roker za žarom. Danes vas to spominja na ljubezen, toplino doma in varnost.

Danes je tempo življenja izredno hiter in zdi se, da je čas, ko sedimo z družino za skupno mizo, edini del dneva, ko se uspemo posvetiti eden drugemu.

Eden od razlogov, da pišem o balkanski hrani, je bila tudi želja, da regijo predstavim na pozitiven način. Balkan oziroma »balkanization« je postal oznaka za nekaj, kar je v razpadanju.

Trdno sem prepričana, da ima Balkan ogromno lepot, ki jih lahko ponudi, kuhinja pa je ena izmed najlepših in se brez težav postavi ob bok velikim svetovnim kuhinjam. V veselje mi bo, če bodo ljudje prek mojega bloga lahko našli majhno okno, skozi katerega bodo lahko videli pozitivne strani balkanskega načina življenja.

Foto: Aida Ibišević

Kakšna je po vašem mnenju balkanska hrana? Je to hrana za tolažbo ali dušo?

Tradicija priprave hrane na Balkanu ima globoke korenine. Balkan je sprejel vse in iz tega ustvaril nekaj svojega. Zato ima tudi BLB slogan »umetnost balkanske kuhinje«.

Raznolikost prispeva k posebnosti balkanske kuhinje. Vsaka sestavina je zastopana: vse vrste mesa, morski sadeži, žita, sveža in okisana sadje in zelenjava, mlečni izdelki, juhe in enolončnice, peciva, pite, sladice, malice, sokovi, pijače …

Poleg te raznolikosti pa imajo vsi zaselki, vasi, vsak kraj in regija svoj avtohtoni način priprave hrane. (Zanimiv podatek je, da so se v BiH ljudje skozi zgodovino hranili z enako kakovostno hrano kot vladajoči razred. Prepričana sem, da to velja tudi za druge regije Balkana.)

Balkanska hrana je hrana za dušo, čeprav menim, da so tudi druge kuhinje po svetu takšne in imajo jedi, ki te potolažijo. To pa je zato, ker vsi vidimo hrano, s katero smo odraščali, kot tisto, ki nas potolaži (ali napolni našo dušo).

Katera je vaša najljubša jed?

Jem vse (pite, enolončnice, juhe, solate, sladice, peciva, meze), najraje pa imam meso. Porcija jagnjetine (ali dober kos teletine), ki sledi odlični juhi, je moj najljubši obrok.

Foto: Aida Ibišević

Kje dobite recepte? Jih ustvarjate sami, spreminjate originalne ali jim sledite?

Največ receptov dobim od mame. V družini ji ni para. Imam srečo, da sem obkrožena z ženskami in tudi moškimi, ki uživajo v kuhanju in jim gre to zelo dobro od rok. To so ljudje, ki do hrane gojijo posebno ljubezen. Poleg družinskih tako dobivam še recepte od prijateljev, pa tudi od sledilcev in bralcev na blogu, ki mi pošljejo kakšen zanimiv predlog.

Vsak recept zelo natančno testiram in razvijam kar nekaj časa, dokler ni pripravljen za objavo. Ljudje se danes borijo s pomanjkanjem časa in virov. Cilj je, da bralci recept na BLB vzamejo s samozavestjo, da jim bo jed uspelo pripraviti v svoji kuhinji in ga oplemenititi na svoj način.

Kakšne povratne informacije dobivate od bralcev?

Bralci bloga so izredno raznoliki, njihov odziv pa je zelo pozitiven. Največ sledilcev prihaja iz angleško govorečih področji (ZDA, Kanada, Avstralija). To so sladokusci, ki iščejo recepte in informacije o Balkanu, Sarajevu ipd. Druga večja skupina so pripadniki diaspore, največkrat druga generacija ljudi z balkanskimi koreninami.

Njih pritegne nostalgija, zgodbe in spomini na jedi iz otroštva. Potem so to ljudje, ki živijo na Balkanu. Blog sem začela pisati s prepričanjem, da domačini znajo pripravljati naše jedi, a nisem pomislila na mlajše generacije, ki se tega šele učijo.

Foto: Aida Ibišević

Poleg komentarjev pošiljajo tudi fotografije pripravljenih jedi po naših receptih in tudi vprašanja, ki se vežejo na pripravo. Najpogostejši komentarji so, da so zadovoljni, ker je tudi naša hrana našla svoje mesto v digitalnem svetu.

Hvaležna sem vsem bralcem: za čas, ki ga preživijo med našimi zapisi, za trud, ki ga vložijo v pripravo jedi in tudi za vprašanja ter nasvete, ki nam jih pošljejo.

Kakšna je prava bosanska kava in kako jo skuhate? Kakšna je razlika med bosansko in turško kavo?

V današnjem času v Turčiji bolj kot kavo pijejo čaj. Pred kratkim sem bila v Istanbulu in odgovor na to vprašanje sem dobila v Topkapi Saraj. Največja razlika je v tem, da je turška kava veliko bolj močna od bosanske. Ena skodelica turške kave vsebuje okoli dve žlički mlete kave, medtem ko za skodelico bosanske kave običajno odmerimo eno žličko (op. a.: to velja za fildžano in ne za navadno skodelico). Seveda moram poudariti, da je moj odgovor splošen in se količina kave razlikuje glede na okus tistega, ki jo pripravlja.

Razlika je tudi v pripravi. Bosanska kava se pripravi tako, da mleto kavo zalijemo z vrelo vodo, pomešamo in ponovno rahlo zavremo, da na vrhu nastane »kajmak« (del kave, ki je bolj rjave barve in se nabira na vrhu kave, ki je temnejše barve). Ko kavo postrežemo, najprej zajamemo majhno količino »kajmaka« in ga vlijemo na dno skodelice, čez pa vlijemo kavo.

Turško kavo pripravljamo tako, da v džezvo vlijemo vodo in ji dodamo mleto kavo ter nato oboje kuhamo, dokler ne zavre. »Kajmak« na vrhu odstranimo. Tako bosansko kot turško kavo v skodelice nalivamo počasi, zato da bi bilo na dnu čim manj usedline, saj kavi doda grenak priokus.

Smisel pitja kave je enak v Turčiji, Bosni, Ameriki ali v Sloveniji. To je trenutek, ko se sprostimo v družbi dobre knjige ali prijatelja.

Foto: Aida Ibišević

 

Tjaša Sterle Polak
Tjaša Sterle Polak

Novinarka iz vasi pod Stolom. Med hribi pogrešam morje, na plaži pa gore. Pogovarjam se z živalmi in kuharskimi recepti, ki mi ne uspejo, a se vztrajno trudim, ker preveč rada jem.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed