Intervju: »Sem britanski chef z znanjem in strastjo« (2. del)

V katero stoletje vi kot kuhar najbolj pašete? Veliko ste se ukvarjali z zgodovino hrane, najbrž so kaka poglavja, ki so vam po slogu blizu?

Težko rečem za celo obdobje. Blizu mi je zgodba popolnoma spregledanega francoskega kuharja Alexisa Soyerja, ki je živel v prvi polovici 19. stoletja. Mislim, da bom o njem posnel oddajo. Nekako tako je, kot bi se najine poti prepletale, čeprav je bil seveda on sijajnejši od mene. Bil je pravi porednež, doma v Franciji: ženske, pijača … No, tu nisva prepletena. V Franciji ga niso prenašali in prišel je v Anglijo. Delal je za plemstvo in na koncu za enega najslavnejših klubov za moške v Londonu. Popolnoma je predelal koncept kuhinje, dodal plinske štedilnike namesto starih na trdno gorivo, hladilnike in pečice, pri katerih se je dalo regulirati temperaturo. Deloval je dobrodelno v času strahotne irske lakote, delil juho na londonskih ulicah, na koncu pa delal tudi s Florence Nightingale in razvil prenosni štedilnik, na katerem so kuhali v krimski vojni. Zamislil si je svojo linijo kulinaričnih izdelkov in po naročilu britanske vlade kuhal za veleposlanike in druge dostojanstvenike. Če zdaj vidite, kje se najine poti križajo … (smeh). Na koncu je umrl reven in zapuščen; ni znal brati in je svoj X narisal na pogodbo, ki ga je uničila.

Priporočamo še: Intervju s Tomažem Kavčičem: Vse to je zaradi Zemona (1. del)

V vaši zgodovini izstopa zgodba o tem, kako ste bili šef kuhinje v hotelu s skoraj 1100 sobami, v Euro Disneyju. Zanimiva izkušnja?

Ne omenjajte mi je. Edina dobra plat tega je, da se mi od tedaj vsako delo zdi izjemno lahko. Delal sem po 20 ur na dan, sedem dni na teden, po tri tedne nisem šel domov in čisto pozabil jesti in piti. Življenja nisem imel in po tistem mi je strašansko prijalo vse, kar je oživljalo mojo kreativno plat. Tisti hotel me je skoraj ubil, ampak me je pripravil na to, da lahko zdaj zdržim karkoli. Predstavljajte si: pripravljali smo se na odprtje, dva ted­na pred datumom je zbežal drugi glavni kuhar, na dan odprtja pa direktor.

V vaši biografiji gledam, da ste imeli veliko znanih gostov ...

Včasih sem bil pa tudi jaz gost. Spomnim se večerje z zulujskim kraljem Goodwillom Zwelithinijem kaBhekuzulujem v Južni Afriki. Pojma nisem imel, kako bo, še tega nisem vedel, kako ga bom prepoznal, ko sem ga čakal v hotelski veži, dali so mi samo navodilo, da se ne smem dotikati njegovega hrbta. No, izkazalo se je, da prepoznava ne bo problem: naenkrat se je pred vrati ustavila kavalkada in obkrožilo me je več kot sto telesnih stražarjev. Vsi so imeli dizajnerske obleke, za vsak primer, da mi tega ne bi spregledali, so pustili etikete z napisi Gucci in Armani na rokavih. Sedem v kraljevi avtomobil in si mislim: »Pa kaj jaz delam tu? Jaz sem kuhar. Mogoče mislijo, da sem princ Andrew.« Ko smo se pripeljali pred restavracijo, so nas obdale take množice, da še vedno mislim, da so nas preprosto odnesli v notranjost; mislim, da se moje noge niso dotaknile tal. Na večerji nam res ni šlo. Najprej sem enega od stražarjev vprašal, ali lahko kralja kaj vprašam o njegovih šestih ženah. Lahko. »Kako je kaj z vašimi ženami?« »To so kraljice, ne žene,« je revsknil. Poskusil sem popraviti vtis in začel govoriti o zulujskih vojnah. »Vi ste začeli,« me je spet zabil. »Jaz osebno nisem bil, mislim pa, da je bil Michael Caine.« Poraz, kralj očitno ni videl filma. Vrnili smo se k ženam; jaz sem se tedaj ravno ločil in napadli so me, da sem ogaben niče: pravi moški se ne loči, ampak si vzame novo ženo. Medtem se je ena od kraljic zelo razjezila zaradi juhe, ki so jo postregli v kozarčku za kapučino, in odvihrala iz restavracije. Kralj je olajšano zavzdihnil, me prijel za nogo in šepnil: »Kraljica je slabe volje. Danes ne bo nič s seksom.« In od tistega trenutka naprej sva se razumela kot dva poba za šankom, predlagal je celo, da bi skupaj posnela kuharsko oddajo.

Vidim, da ste človek, ki zna vsako nerodno situacijo obrniti sebi v prid. V tem stanju ločenosti ste napisali kuharsko knjigo za samske in ločene.

Ja, hotel sem nekaj zoprnega preobrniti v nekaj pozitivnega. Saj ne, da je prijetno, če se ločiš, vseeno pa je lahko tudi malo veselo – rešiš se nevarnosti, da boš obtičal s človekom, s katerim se vzajemno sovražita. Ko sem pregledoval primerljive kuharice, so bile imbecilne: svetovale so, na primer, kako si kot samski lahko narežeš paradižnik. Kot da bi ti z ločitvijo umrle tudi vse možganske celice. Moja agentka je rekla, da bo pojedla svoj klobuk, če bo knjiga, kot sem jo nameraval napisati, res izšla. Izšla je, ni pa bila kdo ve kako uspešna. Ko sem po knjigarnah podpisoval knjige, je ni imel nihče s seboj: imeli pa so razne časopise in revije pod pazduho. Ko so stopili predme, so jih razvili in notri se je skrivala knjiga.

Na mizi se znajdejo tunov tatar s solato avokada in paradižnika, popečen jadranski škamp, kapesanta in divje solatnice. Coxon ob ribjem meniju presenetljivo pije rdeče vino močnega telesa.

Potem ko ste napisali kuharico za samske, pa res ne vidim, kaj bi se na tem področju sploh še dalo izdati. Se lahko strinjava, da bi morala biti vaša naslednja knjiga avtobiografija?

Ja, mogoče pa res, to so premisleki, ki te obidejo, ko dosežeš določeno starost. Res imam nekaj zgodb, nekatere smešne, iz nekaterih bi se dalo kaj naučiti, ampak to misel malo odlagam, kajti po avtobio­grafiji prevlada občutek, da si končal. »Lahko noč, nasvidenje.« Naslednja knjiga, ki jo imam že v delu, se ukvarja z zdravjem in priporočili za njegovo ohranjanje in reševanje, ki temeljijo na ajurvedi. Imel sem trenutek, ko sem bil fizično na tleh: pripravljal sem se na novo oddajo, pretiraval s športom. In se sesul. Poleg tega sem sedemnajst let trpel za putiko in zdravili so me s protivnetnimi zdravili. Potem sem se odpravil k ajurvedskemu zdravniku, v Indiji, kjer sem bil večkrat, sem se s tem dobro spoznal, in v dveh urah so me uredili. Postavili so mi trinajst vprašanj o vsem mogočem o mojem telesu in mi predpisali hrano. Recimo: belega vina ne smem, zato pijem rdeče. Že tri leta sem brez vsakih zdravil.

Preberite še prvi del, ki ga najdete tukaj.

Fotografija: Blaž Samec