Caroline Gilby: Bila sem priča vinski revoluciji

Ob koncu septembra se je Caroline Gilby mudila v Goriških brdih, kjer je gostovala na sedmem mednarodnem dogodku Brda Home of Rebula. Zato smo vzeli rebulo za izhodišče našega pogovora, ki se je zavrtel okoli zanimivih slovenskih vin.

Kaj je tisto, kar vas pri rebuli vsakič znova očara?

Preseneča me dejstvo, kako čudovita kombinacija so Goriška brda s svojo prstjo, opoko, in rebula. Ta sorta pokaže na tukajšnjih legah, torej na ne tako bogati zemlji in višjih pobočjih, svoj pravi potencial. Če bi bila pridelana na rodovitnih ravnicah, bi bila tako zelo povprečna, da je ne bi mogli primerjati z briško. V Brdih me navdušuje tudi to, da je tu doma rebula v najrazličnejših slogih – od penečih se prek svežih in večplastnih, staranih v hrastovem lesu, do maceriranih in celo redkih, a osupljivih sladkih odtenkov. Ni veliko sort, ki bi zmogle vse to in obenem ohranile svojo identiteto.

Kje vidite prihodnost rebule?

Mislim, da ima svetlo prihodnost v vinskem svetu, ki vse bolj išče kakovost, pristnost in povezanost s krajem izvora. Njena dolga zgodovinska povezanost s to regijo kaže, da rebula spada točno sem. Poleg tega ustreza današnjemu vinskemu zeitgeistu, saj se usklajeno poveže s hrano in ne nadvlada nad njo. V primerjavi z nekaterimi zelo aromatičnimi sortami grozdja je rebula bolj subtilna. Poleg tega ne postane prezrela ali preveč alkoholna in tudi to je nekaj, kar postaja izredno cenjeno. Navsezadnje je v svetu, kjer se veliko govori o trajnosti, pomembno tudi to, da je rebula sorta grozdja, ki je relativno odporna proti boleznim in suši.

Caroline Gilby med pokušanjem grozdja sorte rebula. (Foto: Damijan Simčič)

Katera slovenska vina imajo po vašem mnenju največji potencial?

To je pomembno vprašanje, pri katerem moram seveda omeniti rebulo. Vsekakor obožujem tudi šipon oziroma furmint in dejstvo je, da imajo na vzhodu Slovenije odlična vina. Če pogledamo še druge sorte, mislim, da se lahko v Sloveniji pridela neverjeten sauvignon, in to v edinstvenem slogu ali slogih, saj v Brdih, Vipavi in na Štajerskem nastajajo številne različice tega vina, ki so vse lahko odlične. Naj omenim še četrto vino, merlot, ki je prav tako lahko neverjeten v tej vinski regiji, kjer se sredozemsko podnebje srečuje z alpskim, kar mu očitno zelo ustreza.

Kaj pa vinske dežele, katere imajo najbolj svetlo prihodnost?

V vseh treh slovenskih vinskih deželah so posamezni odlični vinarji. Verjetno pa Primorska in z njo Brda vse bolj poudarjajo povezovanje in sodelovanje, kar je ključnega pomena za to, da majhna država, kot je Slovenija, postane prepoznavna na svetovnem vinskem zemljevidu. Zelo dobrodošli so tudi premiki in pobude za sodelovanje, ki prihajajo s štajerskega konca.

Kako je vino pravzaprav postalo vaš poklic? Če se ne motim, ste bili sprva v raziskovalnih vodah.

Začela sem kot znanstvenica, saj imam diplomo iz botanike in še eno iz rastlinskih znanosti. Vinski svet sem začela odkrivati med doktorskim študijem, kajti na moji univerzi je obstajala tudi vinska druščina, kar se mi je zdelo zabavno. Priključila sem se, zmagala na nekaj tekmovanjih v okušanju vin in za nagrado dobila obisk vinskega posestva. Tako sem začela razmišljati o tem, da bi bila kariera v vinskem svetu morda prava zame. Po študiju sem se zaposlila v veliki verigi britanskih vinotek, kjer sem sprva delala kot pripravnica za odkupovanje vin.

Rebula je kraljica Brd. (Foto: Damijan Simčič)

Kako to, da se osredotočate predvsem na vina iz srednje in vzhodne Evrope?

Ko sem se začela ukvarjati z vinskim poslom, so bila vina iz tega dela Evrope za potrošnike v Veliki Britaniji sicer pomembna, a ne pretirano glamurozna. Zato so mi kot začetnici in najmlajši v ekipi sprva zaupali ravno to regijo. Ljutomerski laški rizling, bolgarski cabernet in madžarska bela vina so bili tisti, ki sem jih kupila na tisoče zabojev za britanske trgovine. Pozneje, ko sem začela pisati knjigo Wine Report, se je moje zanimanje za to regijo še poglobilo. Bila sem priča pravi vinski revoluciji, vsaka država je začela poudarjati svojo unikatno vinsko kulturo, vse to pa je odsevalo v vinih. Vedno pravim, da je vino odsev posamez­nega območja, saj združuje pokrajino, tla in podnebje, grozdje in tudi kulturo ljudi, ki so ga ustvarili.

In katera slovenska vina so vas v zadnjem obdobju najbolj prijetno presenetila?

Omenila bom arhivsko vino, rebulo, letnik 1957, ki sem jo imela priložnost pokusiti pred kakimi tremi leti. Arhivsko vino ni mišljeno kot preprosto vsakodnevno vino, je bila pa ta rebula po vseh teh letih še vedno neverjetno živa, pitna in prepoznavna. Prav tako bi omenila šipon, letnik 1971, ki me je nedavno osupnil na vinski delavnici v Londonu, kjer sem pomagala pripraviti srednje- in vzhodnoevropski vinski sejem. Takšna vina pripovedujejo, da je Slovenija čudovito območje za pridelovanje vin, ki so danes boljša kot kadarkoli prej.

Caroline Gilby, britanska vinska strokovnjakinja (Foto: Nina Žnideršič)

Priporočamo še: Klasike z Yasko: vitello tonnato ali teletina s tunino omako