Irina Janakievska: balkanska kuharica, o kateri govori tudi Guardian

Nekaj časa je snovala recepte v testni kuhinji znanega chefa Yotama Ottolenghija, zdaj jih ustvarja za različne britanske medije, nedavno pa je izdala svojo prvo kuharico. V knjigi Balkan Kitchen je opisanih tudi nekaj slovenskih jedi in te so bile izhodišče našega pogovora.

Katere slovenske jedi ste vključili v knjigo?

Kar nekaj, med drugim štruklje, prekmursko gibanico in blejsko kremšnito oziroma kremno rezino, ki je sicer moja najljubša. Kot sem zapisala v knjigi, so štruklji verjetno najbolj priljubljena slovenska in severnohrvaška jed. Med raziskovanjem Ljubljane sem pod Plečnikovimi arkadami obiskala lokal Moji štruklji Slovenije, kjer so z različnimi kombinacijami testa in nadevov to jed povzdignili stopničko višje. Tu sem dobila tudi navdih za bučne štruklje in recept zanje dodala v knjigo. V njej so še recepti za potico in drugi dve omenjeni sladici, prekmursko gibanico in blejsko kremno rezino.

V knjigi Balkan Kitchen (Balkanska kuhinja) je tudi recept za blejsko kremno rezino.

Vaša družina izhaja iz Severne Makedonije, v preteklosti ste živeli v Kuvajtu, zadnji dve desetletji ste v Londonu. Kdo je kuhal pri vas doma in kakšno hrano ste jedli?

Vedno sem oboževala kuhanje in teh spretnosti sem se naučila pri ženskah v naši družini, predvsem babici po mamini strani Lepi in svoji mami Lidii. Že kot otrok sem jima rada pomagala pri pripravi različnih jedi, denimo pit, lahko sem mlela orehe za sladice ali lupila in rezala sadje, ko smo kuhali slatko in marmelade. Ko sva se z mamo preselili v Kuvajt, je doma kuhala domače jedi, hkrati pa sem imela srečo, da sem tam lahko spoznavala ne samo kuvajtske in bližnjevzhodne jedi, ampak tudi kulinariko iz preostalih delov sveta. Zavedati sem se začela, da so jedi odsev zgodovinskih vplivov in da je hrana tista, ki povezuje ljudi po vsem svetu.

Tufahije. Foto: Liz Seabrook

Zakaj pa ste se odrekli odvetniški karieri?

Leta 2001 sem se zaradi študija mednarodnih odnosov in zgodovine preselila v London. Študirala sem na London School of Economics in nato postala odvetnica v mednarodnem podjetju. Po izobrazbi sem torej pravnica, vendar danes moje delo zajema kulinarično pisanje in raziskovanje, trenutno pa se posvečam tudi predstavljanju svoje knjige. Za umik iz odvetniškega poklica sem imela kar nekaj osebnih razlogov, predvsem pa mi, kot mami majhnega otroka, niso ustrezali dolgi delovni dnevi, ki sem jih preživela v pisarni. Hkrati je že petnajst let v meni tlela žel­ja, da napišem knjigo, s katero bi širila svojo ljubezen do Balkana in v kateri bi opisala tako naše ljudi kot našo hrano. Ko sem pustila službo v mednarodnem podjetju, sem si torej vzela čas za pisanje knjige, poleg tega sem opravila kuharski tečaj in krajše obdobje delala kot razvijalka receptov v Ottolenghijevi londonski delavnici.

Prekmurska gibanica: tako je videti v knjigi Balkan Kitchen (Balkanska kuhinja).

Kaj vam danes pomeni kulinarika?

Pisanje o hrani je zame preplet vsega, kar obožujem, torej preplet zgodovine, kuhanja in opisovanja Balkana. S pomočjo hrane lahko ljudi po vsem svetu navdušimo nad lepoto, ki jo premore naša regija. Prvi recept in z njim zgodbo, ki je povezana z mojo babico, sem zapisala konec leta 2020 za časopis Guardian in to je bil recept za sarmo. Odtlej sem pisala za različne kulinarične revije in medije, tudi za ameriški Foodnetwork in britanski Pit Magazine.

Kako pa je nastajala vaša Balkanska kuhinja?

Knjiga opisuje kulinariko nekdanje Jugoslavije in se hkrati ozira še naprej po Balkanu, pa tudi drugam po svetu, saj lahko le s širšo sliko pojasnimo različne kulinarične vplive in podobnosti ali razlike med posameznimi jedmi. Seveda nekdanja Jugoslavija ni sinonim za Balkan – in obratno –, vendar sem v kuharsko knjigo lahko zajela kulinariko tega dela sveta. Ideja je nastala tudi zaradi babičine knjige Veliki narodni kuvar (torej: Veliki narodni kuhar) avtorice Spasenije Pate Marković. Pomembno se mi je zdelo, da jedem, ki sem jih opisala v knjigi, ne dodajam nacionalnih predznakov. Navsezadnje so jih poznali že pred nastankom sodobnih držav. Bolj logično se mi je zdelo zapisati, kje in v kakšni obliki se posamezna jed pojavi, ter orisati njene regionalne različice.

Avtorica kuharske knjige Irina Janakievska z mamo Lidio

Kako ste se torej lotili pisanja?

Če me sprašujete, kako točno je knjiga nastala, lahko povem, da je šlo za kombinacijo vsega: zgodovinskega raziskovanja, brskanja po družinskih receptih in branja starih kuharskih knjig. Veliko so mi pri pridobivanju informacij in receptov pomagala potovanja po regiji, pogovori z domačini, obiskovanje lokalnih kuharskih delavnic in tudi domačih restavracij na tem območju.

Priporočamo še: Piškoti ježki: božanskega okusa in tako zelo ljubki (VIDEO)