Odprta Kuhinja

Jure Korent Vodnik: kuhanje mu je spremenilo življenje

ni podpisa
Odpri galerijo
A+   A-
Kaj se zgodi, ko se mladi fant v prostem času zapodi za štedilnik? Spodbudna zgodba za vse, ki razmišljajo o moči življenjskih sprememb.


Ko smo bili zaradi karanten vsi zaprti v doma, je bil Jure Korent Vodnik iz okolice Kranja študent prvega letnika biokemije in je imel v tistih dolgih dneh kar precej prostega časa. Zagnal se je za štedilnik in svoje kuharske izdelke začel objavljati na spletu, kjer si je nadel ime Jure kuha. Na facebooku je hitro nabral nekaj tisoč sledilcev, pozneje se je razširil še na instagram in tiktok. Zdaj mladenič že uresničuje svoje sanje, saj marljivo dela v kuhinjah gorenjskih restavracij.

Kako se vam je v treh letih, odkar ste na spletu objavili prvi recept, spremenilo življenje?

Obrnilo se mi je na glavo! Ko sem decembra 2020 objavil prvi recept – preprosta navodila za pripravo domačih vafljev –, nisem imel prav nič znanja. Imel sem zgolj željo, da si skuham kaj dobrega, in prešinilo me je, da bi to posnel in delil na spletu. Takrat, med karantenami, pa so vsi kuhali doma in iskali nove recepte, zato je število sledilcev na facebooku hitro naraščalo. Delili so moje recepte in jih prijazno komentirali, to pa me je spodbudilo, da objavim še kak recept. Kuhanje mi je postajalo vse bolj všeč, namenjal sem mu vse več časa, začel pa sem raziskovati tudi zgodbe, ki spremljajo posamezne slovenske in svetovne jedi. Začel sem uživati in v tem zdaj vidim tudi svojo prihodnost.

Posamezni vaši recepti so imeli več sto delitev in nekaj deset tisoč ogledov. Se vam zdi, da ste postali prepoznavni?

Ne objavljam zaradi prepoznavnosti, ampak zato, da bi pokazal, kako lahko kaj dobrega skuhaš zase, in dokazal, da to ni bavbav. Poleg tega bi sčasoma rad delil znanje o sodobni kulinariki in o tem, kakšne so razlike med domačim in poklicnim kuhanjem. Rad bi, da bi se gostje v dobrih restavracijah zavedali, da za posamezno jedjo stojijo kuharji, ki to delajo s strastjo, veseljem in ljubeznijo do hrane. Vse to se, tako se mi zdi, vidi v načinu, kako je hrana postrežena, in v okusu.

Tiramisu z bučo. Foto: Dejan Javornik
Tiramisu z bučo. Foto: Dejan Javornik


Ste morda kuhali že v otroštvu?

Prav nič. (smeh)

Kaj res? Mislila sem, da nam boste pripovedovali zgodbe o tem, kako sta z babico pripravljala kosila, štruklje in potice ...

(smeh) Ne, sploh ne. Kuhati sem začel, ko sem iskal nekaj, s čimer bi se lahko zamotil med karanteno in v kar bi lahko vključil nekaj ustvarjalnosti. Ko sem pripravil prvo malo zahtevnejšo jed, marca lani je bilo, pa me je v to resnično potegnilo. Komaj sem čakal, da pripravim nov tedenski recept ... Začel sem prebirati vse o hrani, kupovati kuharske knjige, slediti spletnim tečajem in posnetkom, ki so prikazovali pripravo različnih jedi. Raziskoval sem naprej in povsem me je potegnilo v kuhanje. Razmišljal sem o jedeh, okusih in receptih.

Takrat ste bili študent biokemije – je vaša nova strast vplivala na študij?

Kmalu za tem, ko sem spoznal, da je kuhanje postalo del mojega življenja, sem se prepisal na drugo fakulteto, na biotehniško, odločil sem se za študij živilstva in prehrane. A še bolj kot to me je zanimalo kuhanje v profesionalnih kuhinjah, zato sem ravno ta mesec prekinil študij in se podal na samostojno podjetniško pot. Zdaj delam v različnih kuhinjah na Gorenjskem. Dela je veliko, ampak ker ga opravljam z največjim veseljem, saj se vsak dan veliko naučim, mi je vse skupaj res v zadovoljstvo.

Jesenska rižota. Foto: Dejan Javornik
Jesenska rižota. Foto: Dejan Javornik


Kako pa so starši sprejeli to odločitev?

Nekako so jo pričakovali, saj so bila zadnja leta pri meni posvečena kuhanju. Vedeli so, da je to moja strast, in tudi, da bi bilo nesmiselno, če bi me poskušali prepričevati o čem drugem, zato so me podprli. Tudi sicer mi družina zelo pomaga, za kar sem jim neizmerno hvaležen.

Ste opravili kak tečaj?

Nisem. Sem samouk. Kar znam, sem videl na spletu ali pa sem se v zadnjih mesecih naučil med delom v kuhinji. Srečo imam, da se lahko učim od odličnih kuharjev. Z njihovo pomočjo moje znanje raste.

Hoteli ste torej delati v kuhinji in zdaj delate kar v dveh. Kako to?

Že nekaj časa sem na instagramu spremljal objave in kuhanje Tomaža Polenca iz kranjske Restavracije in kavarne Brioni. Avgusta lani sem se opogumil in vprašal, ali bi lahko delal v njihovi kuhinji. Za vedno bom Tomažu in njegovi ženi Barbari, ki vodi kavarno, hvaležen, da sta mi ponudila priložnost. Sočasno so me vzeli v kuharsko ekipo na Posestvu Brdo, ki je povezano s protokolarnim kompleksom Vila Bled. V Brionih spoznavam, kako se tehnike francoske kuhinje lahko lepo povežejo z lokalnimi slovenskimi sestavinami, na Brdu in Bledu pa so v ospredju jedi za protokolarne goste.

Ali v tem delovnem tempu še najdete čas za objavljanje receptov na spletu?

Trenutno res nimam časa za to, saj med delom želim usvojiti čim več kuharskih spretnosti. To pa zato, da bom lahko kmalu tudi na spletu pokazal, kaj sem se naučil in kako zahtevno je to delo. Rad bi, da bi moje spletno mesto postalo nekakšno stičišče med poklicno kuhinjo in mojimi bralci, potencialnimi gosti restavracij. Želim si, da bi se gostje bolj zavedali, koliko truda je vloženega v posamezne jedi, ki jih strežejo v boljših restavracijah. Na splet se bom vrnil, ko bo čas za to. V načrtu imam tudi, da bi v bližnji prihodnosti video­posnetke in fotografije snemal z boljšo opremo – doslej sem to počel s čisto navadnim pametnim telefonom.

Sladke bombetke maritozzo. Foto: Dejan Javornik
Sladke bombetke maritozzo. Foto: Dejan Javornik


Sledilcem ste predstavljali tudi zgodbe, ki spremljajo posamezne jedi. Katera je vas najbolj presenetila?

Na spletu sem imel rubriko Slovenske sobote in takrat sem predstavil zanimivosti o posameznih domačih jedeh in seveda recepte. Potem je tu še rubrika Okusi sveta, v kateri sem pripovedoval zgodbe o tujih jedeh in jih tudi skuhal. Morda še najbolj zanimiv se mi zdi eden od mogočih izvorov recepta za tiramisu. Najbolj razširjena različica je, da so ga prvič postregli leta 1972 v slaščičarni Le Breccherie v Trevisu, sladico pa je za svojo ženo, ki je bila takrat ravno po porodu in je dojila sinčka, sestavil slaščičar Ado Campeol. Potem pa je tu še druga zgodba, ki je bila menda dolgo skrita pred javnostjo. Tiramisu naj bi prvič postregli v bordelu v Trevisu. Vodja je, menda, sladico strankam ponudila ob koncu večera, saj je želela možakarjem povrniti moči, da bi se čili vrnili k svojim ženam. (smeh)

Ravno te dni se začenja nova sezona oddaje MasterChef Slovenija. Ste morda razmišljali o tem, da bi se prijavili?

(razmislek) Pri nas so kuharske oddaje znane, zdi se mi tudi, da jih spremlja veliko ljudi. A menim, da niso zame. Tuj mi je koncept, da v ospredju ni hrana, ampak vse drugo, od odnosov med tekmovalci do pogovorov o stvareh, ki s hrano niso tako tesno povezane. Mislim, da bi morala biti v takšnih oddajah v ospredju hrana. Hkrati mi ni blizu ideja, da bi kuhal pod velikim časovnim pritiskom. Bistvo bi moral biti recept, okus jedi in način kuhanja, ne pa boj s časom.

Kaj najraje kuhate doma?

Klasične jedi, v katere pa rad dodam nekaj drugačnega, nekaj svojega. Tak je recimo recept za tiramisu, ki sem ga pri­pravil z bučno kremo, ali jesenska rižota, v katero sem vključil bučni pire.
Preberite tudi: Po korakih: cimetovi polžki, kot jih pripravi mojstrica potice

Fotografije: Dejan Javornik
Datum Objave: 16.11.2023 ob 07:11

Več iz te teme:

Jure kuha

Naročite se na e-novice:

Špela Ankele
Špela AnkeleNovinarka in Kranjčanka. Obožujem gorenjske hribe in pisateljico Isabel Allende. Podnevi pišem, fotografiram in kuham, zvečer berem (kuharske) knjige.