Kuhinja Barbare Kotnik, ob kateri boste obnemeli vsi ljubitelji angleškega podeželja

Če bi mi kdo pred nekaj leti pokazal fotografijo moje bodoče kuhinje, mu ne bi verjela. Zakaj? Ker si niti v najboljših sanjah ne bi predstavljala tako odbite mešanice vzorcev, tekstur in posebnih kosov. Ampak v treh letih opremljanja in uporabe je spontano dobivala toliko pritiklin in dodatkov, da je zdaj resnično dozorela in mi izvabi nasmeh na obraz vsakič, ko stopim vanjo.

Naj vas takoj opozorim, da sem ne­dvomno maksimalist. Pri meni minimalizem odpade že, ko gre za barve in vzorce. Prav obožujem jih in si ne znam predstavljati življenja v črno-beli, kaj šele sivi coni. Bež domovi z Instagrama? Dolgčas. »I want to feel all the feels,« bi rekli v angleščini. Oziroma, da se v prostoru počutim resnično doma, moram prekipevati od občutkov.

V kuhinji ni visečih omaric, samo bogata zbirka uporabnih bakrenih posod in pekačev. FOTO: Barbara Kotnik

Moj domek torej deluje po omenjenih zapovedih, in kuhinja ni nobena izjema. V njej se mešajo meni dragi starinski elementi: od tapet s 160-letnim vzorcem legendarnega britanskega oblikovalca Williama Morrisa in vintage keramike na stenah do bakrenih posod, ki sem jih našla na bolšjih sejmih in jih dala obnoviti italijanskemu mojstru bakra, da jih zdaj brez skrbi uporabljam pri vsakdanji kuhi.

Kuhanje v bakrenih posodah se vrača (in zakaj je to najbolj zdravju in okolju prijazna izbira)

Zelena, ki te ljubim zeleno

Če pobrskam po spominu, se mi zdi, da se je vse začelo z zeleno. Pred leti, ko še nisem imela niti svojega stanovanja, sem v eni od pohištvenih trgovin zagledala temno zeleno kuhinjo z medeninastimi ročaji. Ko bom imela svojo kuhinjo, bo to ta temno zelena, sem si dejala, tako mi je sedla v srce.

Potem se je zgodila pandemija covida, ki me je prisilila v selitev, in kmalu je ideja novega doma postala realnost. Z opremljanjem prostorov se mi sicer ni tako zelo mudilo, saj sem imela začasne uporabne rešitve, a ko sem izvedela, da omenjene zelene kuhinje ne bodo več izdelovali, sem začutila, da moram zgrabiti priložnost.

Načrtovanja postavitve elementov in montaže sem se lotila kar sama, ko so mi v trgovini, kjer so sicer ponujali načrtovanje, povedali, da zaradi diagonalnih sten v mojem domu v programu ne morejo izrisati rešitve. Tako sem doma vzela meter, papir in svinčnik ter na roke narisala postavitev, ki sem jo želela, to pa potem uskladila z elementi, ki so bili na voljo pri ponudniku. Potrebnega je bilo kar precej preračunavanja in obračanja, a k sreči imam matematiko rada, zato mi je vse skupaj pomenilo izziv, enačbo, katere reševanje je igra, pri montaži pa so mi nato na pomoč priskočili tudi domači.

Rezultat je kuhinja z veliko naravne svetlobe. Glavni kuhinjski pult s kuhališčem in umivalnikom je namreč pod dvojnim oknom, ki ponuja pogled na pergolo vinske trte, levo od pulta pa so steklena vrata, ki vodijo na teraso, kjer v prijetni senci v lepem vremenu postrežem s pijačo in dobrotami. Ker se po dobrem obroku prileže počitek, se na terasi ziba tudi viseča mreža.

Namesto zgornjih kuhinjskih elementov po stenah visi bakrena posoda

Kuhati pred oknom je prvovrsten užitek z le eno praktično slabostjo: ni prostora za zgornje omarice. V moji kuhinji tako ni niti ene, z izjemo mini steklene vitrine na severni steni. Ta se je tam znašla bolj kot dekorativni element, saj je zelo plitka in je namenjena predvsem temu, da v njej razstavim nekatere najlepše kozarce, ki sem jih nabrala čez leta. Kar nekaj je starinskih od obeh mojih babic.

Ni pa to edina steklena vitrina v kuhinji. Pod kuhinjskim otokom je še ena, v kateri hranim starinski porcelan, od krožničkov do skodelic za angleški čaj in kavo. Tretja je vitrina v pravem pomenu besede, saj je res velika in sega skoraj do stropa. V njej počivajo kristalni kozarci, keramika slovenskih oblikovalk (predvsem Hane Karim in Tatjane Kotnik Tati), alkohol in vse za mešanje koktajlov, kuharske knjige, prti in prtički, aromatične sveče in šivalni kroji. Ja, prav ste prebrali, moj kuhinjski otok je namreč hkrati moj ustvarjalni kotiček, na katerem krojim obleke, izdelujem grafike jedkanice in še marsikaj.

Ker je moje stanovanje majhno, je kuhinjski otok obenem jedilna miza, ki posede štiri, v skrajnem primeru pa še kakšnega gosta več. A nič ne de, obiski se s pijačo in prigrizki radi pogreznejo tudi v kavč, ki je prikladno blizu otoka, saj je kuhinja odprtega tipa, da prehaja v jedilnico in dnevno sobo.

Tako me prav nič ne moti, da kuhinja ne premore visečih omaric, saj zato deluje veliko bolj zračno in starinsko. Nad oknom in na steni ob kuhališču sem raje obesila prej omenjene bakrene posode in pekače, ki so prava paša za oči. Vendar niso samo dekoracija. Že takoj, ko sem kupila prvi starinski primerek, sem se namreč podala v raziskavo in ugotovila, kako izjemen material za kuhanje je baker. Ne samo da najbolje prevaja toploto ter omogoča res enakomerno kuhanje in peko, je izredno zdrav in trajnosten, saj je skoraj neuničljiv. Bakrene posode je mogoče popraviti ne glede na njihovo starost, samo pravega mojstra je treba poiskati. Prevleče jih s svežim slojem kositra, ki zaščiti baker in omogoča, da lahko v njem kuhaš tudi kisle sestavine brez nevarnosti za zdravje.

Lani sem si za kuhanje zelenjavnih juh in obar privoščila bakreni lonec s kar 14-litrsko prostornino. Je kot pravi čarovniški kotel, iz katerega vedno omamno diši. FOTO: Barbara Kotnik

Zdaj vsa moja kuharija poteka samo še v bakru, na kar sem pravzaprav zelo ponosna, saj to pomeni, da nikoli več ne bom kupila posode, ki bi jo za svojega življenja zavrgla. Vsaj nekaj odpadkov manj. Imam tudi nekaj francoskih litoželeznih posod in ponev, ki jih prav tako obožujem, a pogosto zaradi praktičnosti in lahkotnosti raje posežem po bakrenih. Edino palačinke pečem na tradicionalen francoski način, z maslom na litoželezni ploščati ponvi.

Baker je tudi odličen antistresni material, se rada pošalim, saj oksidira in dobiva patino, zato ga je za tisti rožnati sijaj treba vsake toliko zloščiti. Meni to predstavlja pravo meditacijo, pobeg od skrbi in nostalgijo, saj ima korenine v mojem otroštvu, ko me je babica zapos­lila s čiščenjem srebrnine in medenine. Morda se komu sliši absurdno, ampak jaz sem uživala v »glancanju« njenih zakladov in se pretvarjala, da sem kot Pepelka iz pravljice.

Čajanka na terasi FOTO: Barbara Kotnik

Majhen dragulj

Moja kuhinja res ni velika, skupaj s kuhinjskim pultom in vgradnimi omarami, zakamufliranimi v južno steno, ki poleg bojlerja in toplotne črpalke skrivajo še hladilnik in shrambo za živila, meri komaj slabe tri krat štiri metre. Vendar je to zame trenutno čisto dovolj. Če denar ne bi bil ovira, bi imela ogromno, z razkoš­nim kaminom v kakšnem francoskem ali angleškem podeželskem dvorcu kakopak. Ne vem sicer, ali bi se tam počutila tako udobno in toplo domače, vsekakor pa bi težko za vse skrbela sama.

Če bi svojo kuhinjo morala opisati samo z eno besedo, bi verjetno izbrala tisto, ki jo je nedavno uporabil znanec iz Velike Britanije, ko je prišel na obisk. Razglasil jo je za »bijou« oziroma »draguljček«, kakor Britanci ljubkovalno označujejo majhna elegantna domovanja. Podpišem, hvala.

Priporočamo še, da pokukate v druge naše kuhinje:

Pokukajte v Yaskino kuhinjo, ki je kombinacija minimalizma in toplih naravnih elementov

Pokukajte v kuhinjo: Karinin boemski šik

Pokukajte v Matejino kuhinjo, ki je kulisa marsikatere fotografije, tudi za knjigo

Pokukajte v Špelino kuhinjo in njen mali organizirani kaos