Manca Jevšček: Hrana, ki jo fotografira, je svojevrsten zen

Zdaj vemo, zakaj je Manca Jevšček tako umirjena in prijazna: hrana, ki jo fotografira, je svojevrsten zen. Dovoljuje, da vse delaš po svojem tempu, nič je ni treba spodbujati, da je lepa. Pa na koncu prinese še nagrade. Zato se večkrat sprašujemo, zakaj ni več fotografov, ki bi se ukvarjali s tem lepim področjem.

Manca Jevšček je fotografinja, ki večino časa posveča hrani: med najbolj znanimi projekti sta dve knjigi, zadnja z Janezom Bratovžem – skupaj z Matjažem Tančičem za reportažno fotografijo –, ki je dobila veliko nagrado na letošnjem Slovenskem oglaševalskem festivalu. Prvo sodelovanje je bilo žensko: Bazilika z Darjo Končarevič. Ampak ta drobna fotografinja se dobro znajde tudi v okolju, kjer vladajo moški: njena zgodba o znameniti gostilni Skaručna je nekaj posebnega.

Ker fotografi govorijo s slikami, je Manca izbrala štiri, ki so ji posebno ljube. To so samo štirje koščki, ampak v vsakem je pomemben del nje same.

Korenčki in Darja Končarevič

Korenčki so Mančina najljubša fotografija iz knjige Toplo priporočam, prve, pri kateri je sodelovala kot fotografinja, z Darjo Končarevič iz znamenite ljubljanske Bazilike. Nekaj k toplim spominom pripomore dejstvo, da sta ustvarili izredno ujemanje tako v estetskem okusu kot pogledih na to, kakšna »prava« hrana mora biti, in iz tega je zraslo lepo in trdno prijateljstvo. Ob fotografiji korenčka sta obe dobesedno vriskali od sreče: barve, razkošno perje, občutek, da so naravnost iz zemlje, svetloba. Manci je ta slika hkrati spomin na entuziazem, ki se ljudi rad loti, kadar opazujejo, da iz njihovih rok prihaja nekaj lepega, nekaj več, kot je bilo pričakovano na začetku: ta korenček sprva sploh ni bil namenjen za objavo v knjigi. V estetskem smislu pa ta Mančin izbor kaže na njen odnos do postavitev: prizori morajo biti realni, ne preveč nastavljeni. Lepo je, da se korenja drži še malo zemlje … Tudi drugim se je to zdelo in knjiga je dobila nagrado: najlepša na Slovenskem knjižnem sejmu.

Tuna in JB

»Temne podlage so prekrasne za hrano, ki jo odlikujejo bodisi lepa tekstura ali barve, ki kar ‘skočijo’ ven. Imam pa občutek, da se že nekoliko umikajo in da se trend znova obrača v svetlejše barve ter fotografiranje na neposredni sončni svetlobi, brez difuzorja, z ostrimi sencami.« Prav na ta način je nastala tudi prekrasna fotografija tune, za knjigo, ki je v zadnjem času dobila veliko pohval – in celo nagrad na portoroškem Sofu. Manca Jevšček je bila odgovorna za slikanje hrane v monografiji JB, s katero se je ta najbolj znani med ljubljanskimi chefi pravzaprav poklonil tudi svojim dobaviteljem in je nastala takole: JB je za pisanje angažiral pisatelja Noaha Charneyja, ta je predlagal za reportažno fotografijo odličnega Matjaža Tančiča. Ta pa je menil, da o fotografiji hrane prav veliko ne ve in bi za to raje angažirali Manco Jevšček. Manca in chef sta se družila veliko sobot; najprej sta spila kavo in čaj, naredila načrt, Janez je kuhal in nosil krožnike, Manca je priskrbela podlage, studio sta ustanovila kar na tistem malem vrtku, ki je na dvorišču za restavracijo. Knjiga ima že nekaj nagrad in je edina na svetu, pri kateri ni niti ena naslovnica enaka drugi.

Metod in stiški kis

»To je Metod. Še ena mojih najljubših fotografij, ki je nastala med fotografiranjem za knjigo o kisu, ki ga delajo v stiškem samostanu.« Mimogrede – to je knjiga, v katero smo se mi zaljubili zaradi transcendenčnih prizorov, ki jih je Manci uspelo ujeti za temi velikimi večnost sevajočimi zidovi. Ni vsakomur dovoljeno, da se sprehaja po samostanu, lovi trenutke, kako ljudje dejansko tu živijo. Kajti stiški samostan ni samo križni hodnik. »Začela sem z dokumentarno fotografijo na Fotopubu; ena moji prvih serij je bila o ženskem samostanu v Novem mestu. Sama nisem niti krščena in zlahka bi bila slon v trgovini s porcelanom. Ko pa sem z nunami preživela nekaj tednov, sem ugotovila, a imam vedno občutek, da grem na obisk k babicam. Ali ni zanimivo, pa čeprav nikoli niso imele svojih otrok? V Stični je vseeno bilo malo drugače, ker je moški samostan. Največji vtis je namreč naredil njihov vrt; ni niti agrarni niti okrasni, ampak je prekrasen vrt s sadovnjakom, mešanica izjemno lepega in malce divjega. Zlahka si ga predstavljam ob kaki hiši na podeželju. Ta prizor pa je nastal, ko je Metod Borštnar, samostanski kuhar, ki je resnično velik človek, prinesel sladoled, pripravljen z jabolčnim kisom. Zame je ta prizor utelešenje resnične naklonjenosti hrani. Poglejte, kako drži ta sladoledek: kot otročička.«

Pho, pot, fotografija

Manca, ki v resnici največ fotografira hrano, pravi, da je prednost tudi to: vse lahko delaš po svojem tempu, ni treba spodbujati kakega manekena. Zrezku ni treba nič kričati, da je to njegov najboljši dan, da bi mu v oči zvabili iskrice. In fotografija, pravzaprav diptih z vietnamsko juho z rezanci pho, je za Manco utelešenje zena, miru, ki ga fotograf lahko srka iz svojih prizorov. Pa še nekaj ta fotografija govori o Manci: njena duša se dobro počuti na Daljnem vzhodu in zato tudi sama izredno rada kuha jedi, ki jo spominjajo na ta svet. »Pri Aziji se mi ves čas zdi, da je vse po malem narobe, celo umazano, hkrati pa tako lepo in tako močno – deluje!« Ta fotografija je nastala doma, ko se je Manca ravno vrnila iz Vietnama in je bila še pod velikanskim vtisom kuharskega tečaja, ki ga je tam opravila. »In sem morala nujno, takoj preskusiti pho; posebno so me zanimala prepeličja jajca, ki jih pred tem nisem nikoli uporabljala.« Čez nekaj časa človeka zanos po takih kuharskih tečajih v tujini malo mine, ker se naveliča iskati razne bananine cvetove in druge eksotične sestavine. Pa tudi – doma nikoli ni enako. Ampak to Mance ne odvrne, da ne bi šla …

Fotografije: Arhiv Mance Jevšček

Preverite še: Ne zamudite: Ta dobra večerja z dobrim namenom
Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed