Martinovo: kakšne piščance jemo Slovenci

Ob martinovem, ki v ospredje prazničnih miz - poleg mladega vina, rdečega zelja in mlincev, seveda - prinaša še raznovrstno perutnino, smo poiskali sogovornico, s katero smo se zaklepetali o piščancih v preteklosti in danes. Kajti bodimo iskreni: race in gosi jemo enkrat na leto, piščance pa mnogi večkrat na teden. Olga Zorman Rojs je na Veterinarski fakulteti predstojnica Inštituta za perutnino, ptice, male sesalce in plazilce, meni, da se bodo trendi na področju prireje piščančjega mesa v bližnji prihodnosti spremenili.

Okoli 34 milijonov piščancev letno

»Med perutnino uvrščamo kokoši, pure, race, gosi, pegatke, prepelice in noje. Na leto se pri nas vzredi okoli 34 milijonov pitovnih piščancev in malo manj kot pol milijona pitovnih puranov. Številke se med leti nekoliko razlikujejo, je pa samooskrbnost s perutninskim mesom v Sloveniji več kot 100-odstotna. Druge vrste perutnine – race, gosi - se vzrejajo pretežno v manjših rejah ali na kmečkih dvoriščih,« pojasni sogovornica.

Če se zdaj pomaknemo še k piščancem. Katera pasma kokoši je najboljša za meso, katera je najboljša nesnica? »Za prirejo jajc se večinoma uporabljajo križanke različnih pasem lahkega tipa, za prirejo mesa pa pitovni piščanci, ki so križanci različnih pasem ali linij kokoši težkega tipa. Pasemske kokoši - lahke (leghorn, italjanka, črna minorka), težke ali kombinirane pasme (brama bela plimutka, korniš, viandot, saseks), so pri nas redke in jih najdemo predvsem v ljubiteljskih rejah,« pojasni Olga Zorman Rojs.

Avtohtoni slovenski pasmi

»Hibride velike selekcijske hiše načrtno vzgajajo nekaj generacij in s tem dosežejo pri lahkih visoko nesnost, pri težkih hibridih pa dobro sposobnost priraščanja. V Sloveniji sta v zadnjem času najbolj razširjena lahka hibrida lohmann in hisex, ki sta namenjena za prirejo jajc, v prireji mesa pa prednjačita hibrida ross in cobb. Imamo pa tudi slovensko selekcijo kokoši nesnic in pitovnih piščancev, ki se imenuje prelux. Ponosni pa smo lahko na naši avtohtoni pasmi kokoši, to sta štajerska kokoš in šentjernejski petelin.« Ta, zadnja pasma, je posebna tudi zato, ker se imenuje po petelinu, in ne po kokoški.



Ko smo razmišljali o piščancih, se nam je v glavi zavrtela tudi podoba, ki jo je pred leti predstavil Jamie Oliver. Tedaj je v ospredje postavljal način vzreje perutnine in to, kako zelo se je njena teža spreminjala z leti - piščanec spred desetletji je bil videti slok in poskočen, v primerjavi z njim pa je bil sodobni piščanec močno odebeljen. Kako in zakaj se je teža piščancev začela zviševati? »V zadnjih desetletjih je prišlo na področju prireje piščančjega mesa do velikih sprememb v zmožnosti priraščanja, kar je posledica intenzivne selekcije. Če primerjamo zmožnost priraščanja, ki ga je imel pitovni piščanec v 70-ih letih prejšnjega stoletja z današnjimi, so razlike očitne. Če je bilo potrebno pitati piščanci pred desetletji za klavno težo okoli 2 kilograma dva meseca, današnji brojlerji dosežejo klavno težo okoli 2,5 kilograma v 40 dneh,« pojasni ključne razlike sogovornica.

S to mislijo pa zaključi Olga Zorman Rojs pogovor: »Menim, da se bodo trendi v prireji mesa v bližnji prihodnosti obrnili. Dobro bi bilo in želeno je, da bi se pitovna perutnina v večji meri vzrejala v pašni reji, na travnih površinah in ne le v zaprtih prostorih, ter da bi bil čas pitanja daljši. Temu se že prilagajajo tudi večje selekcijske hiše. Vsekakor bo to vodilo do boljše dobrobiti pitovne perutnine.«



Priporočamo še: