Ne razmišljaš o včeraj, niti o jutri, ampak si preprosto tam

Tjaša Šubic, dr. med., specialistka interne medicine, se je pred časom po več letih ponorelega tempa v bolnišnici odločila za delo v zasebni pulmološki ambulanti. Že od študentskih let jo je zanimalo tudi drugo znanje, tako da se je pred petnajstimi leti izobrazila za učiteljico sivananda joge, se večkrat udeležila večdnevnih meditacij (vipassana) ter si pred osmimi leti začela nabirati še znanje in izkušnje iz čuječnosti (mindfulness). To je, na kratko, način posvečanja pozornosti oz. osredotočeno in zavestno stanje uma, ki omogoča, da smo globoko v stiku s samimi seboj, okoljem in drugimi. Kot taki se imamo tudi bolj pod nadzorom, zato je čuječnost krasna stvar za obvladovanje stresa in prav to različico čuječnosti, MBSR (mindfulness based stress reduction), Tjaša poučuje. Ob tem, da sodeluje pri izobraževanjih s področja paliativne medicine ter vodi predavanja in delavnice na temo čuječnosti, pa jo že od nekdaj zanima tudi hrana, tako da od srednje šole ljubiteljsko proučuje vse mogoče o različnih vrstah prehranjevanja, dietah … »Ugotavljam, kako zelo je hrana povezana z našim psihičnim stanjem; nas poteši, a le na kratko, ko smo v slabi koži, ali nas dobro nasiti, ko smo čuječi ali vsaj sproščeni. Čuječe hranjenje – mindful eating – je prav to.« Tudi Tjašin naslednji izobraževalni izziv.

Stanje čuječnosti je menda naravno stanje uma. A če je naravno, kje smo se potem izgubili, da se ga moramo učiti?

Naravno je tudi gibanje, pa to, da poješ toliko, da si sit, naravno je, da si prijazen ... Naravno, skratka, pomeni, da je to v nas, ni pa nujno, da tako tudi delamo.

Kako se torej tega učite na tečaju?

Tečaj traja osem tednov. Na srečanjih skupaj izvajamo vaje čuječnosti, začenši z vajo raziskovanja telesa, ko udeleženci s pozornostjo, nepresojajoče, potujejo po vsem telesu, vodeno, sistematično. Potem prehajamo v »težje« faze, kot so sedeča meditacija, čuječa joga, čuječa hoja; pri vsaki stopnji je tako več dražljajev, ki jih poskušamo opazovati, in sicer na način, da med gibanjem čuječe spremljamo vsak gib, občutke v telesu, hkrati pa tudi dihanje. Pri tem smo pozorni na gibanje trebušne stene ali na delu pod nosnicama, kjer zrak vstopa in izstopa. Bistveni del tečaja pa je vadba doma: udeleženci naj bi kar šestkrat na teden po 45 minut vadili doma, za kar jih opremimo z zvočnimi in pisnimi navodili.

Meditacijo si predstavljamo kot neko odklopljeno stanje, čuječnost z vso to budnostjo in prisotnostjo pa se sliši kot nasprotje temu.

Meditacija vedno pomeni budno stanje, koncentracijo. A predmet čuječnostne meditacije smo mi sami: naše telo, naše dihanje, v resnici vse, kar je v tem trenutku prisotno: gledam vas, v ozadju igra radio, okušam sok, vonjam sveže rogljičke ... Prvi korak pri urjenju čuječnosti je zato umirjanje misli, ki sicer begajo malo v prihodnost, malo v preteklost, vaja v osredotočanju na tisto, kar v trenutku izberem kot cilj svoje pozornosti, obenem pa se pri tem z ničimer ne borim: slišim radio, a me ne moti in se zato lahko osredotočim na pogovor. Pri tem mi pomagata moje telo in dihanje: kaj čutim, kako diham. Kadar smo v stresu, namreč zadržujemo dihanje, in če se na to spomnimo, sprostimo dih in takrat se napetost umiri, lažje steče tudi tok misli, zato lažje povemo tisto, kar res želimo in mislimo. Na odziv, skratka, lahko vplivamo.

A pot do tega verjetno ni prav lahka?

Žal ni dovolj prebrati knjigo in se naučiti dejstev. Gre namreč za neko novo izkušnjo oziroma obujanje nečesa, kar je v nas. In namen čuječnostne meditacije, ki se je učimo, je, da jo uporabljamo v aktivnem življenju: ne da se umaknemo in na samem umirimo, v vrtincu dogajanja pa (po)norimo. Zato je utopično pričakovati, da bomo spremenili svoje vzorce kar tako in z lahkoto reagirali drugače, če si ne bomo vzeli časa za formalno vadbo. To je podprto tudi z nevrološkimi raziskavami. Naši možgani se namreč med učenjem spreminjajo, torej z vadbo v njih vzpostavljamo nove povezave in te lahko uporabimo v stresnih situacijah, pa tudi sicer, da smo globlje v stiku s samim seboj, okoljem in drugimi. To se sicer v življenju občasno zgodi prav vsakemu: v trenutkih, ko nas nekaj povsem prevzame, na primer sončni zahod. Nič ne razmišljamo, kaj je bilo včeraj, kaj bo jutri, ampak smo preprosto tam. Problem je le v tem, ker potem nenehno samo čakamo, kdaj se bo spet ponovil ta izjemni trenutek, življenje pa sestavljajo večinoma običajni. A v resnici lahko (skoraj) vsak trenutek doživljamo to izjemnost: če smo odprti, prisotni v trenutku.

Se nam lahko to, čuječnost dol ali gor, zgodi tudi pri nečem, kar radi počnemo?

Če znamo čuječnost vpeljevati v vsakodnevno življenje, smo v dejavnostih, ki nas veselijo, veliko bolj prisotni in jih zato tudi močneje doživljamo, na primer, bolj čutimo zemljo, ko se je dotikamo, vonjamo sadike med vrtnarjenjem; pri kuhanju bolje vonjamo, zaznavamo barve in oblike, ki se spreminjajo. To nas priteg­ne, tudi sprošča in tako omogoča, da se naši možgani umirijo. Tako je tudi, če nas tisto, kar radi počnemo – karkoli: kuhanje, vrtnarjenje, branje, tek … –, popolnoma posrka vase. Takrat um ne bega naprej in nazaj, ampak počiva. Pri tem gre nedvomno za neki način meditacije, četudi o tem ne vemo nič.

Bi torej lahko rekli, da s hobiji ohranjamo svoje duševno zdravje v dobri kondiciji?

Lahko ali pa ne. Ker lahko vrtnarimo, kuhamo ali tečemo s polno glavo misli, vmes razpredamo, se jezimo … To nikakor ni meditacija, ne spreminja vzorcev v glavi in zagotovo ne deluje blagodejno. Gibanje je sicer krasno za telo, a če vso pot razglabljamo, se prikrajšamo za umsko oziroma duševno sprostitev.

Biti prijazen do sebe in drugih – tudi k temu težite pri učenju čuječnosti?

Tako imenovana meditacija ljubeče prijaznosti je velik korak za večino ljudi. Biti prijazen do sebe – kaj že to pomeni? Ker v glavnem ves čas nekaj zahtevamo od sebe, se popravljamo, želimo izboljšati … Po tem principu pa naj bi človek sprejel sebe takšnega, kot je. Zato je tako imenovani nepresojajoči princip, v katerem se urimo pri formalni vadbi, tako zelo pomemben. Če dopustim, da sem jezna, nemočna ... se, paradoksno, pogosto najdejo ideje, rešitve, ki jih s siljenjem najverjetneje ne bi zaznala. Čustvo kar uplahne, zmanjša se teža, ki se sicer kopiči v človeku, če se jezi na nekoga. In potem se tudi navzven izraža drugače. Ker s svojimi odzivi pogosto še stopnjujemo in poslabšujemo stanje. Ko nam ljubečo prijaznost uspe doseči pri sebi, jo razširimo še na druge, nazadnje celo na tiste, ki jih ne maramo – bistveno je začutiti, da so tudi oni ljudje. A to nikakor ne pomeni, da objemamo vse po vrsti, pač pa gre pri tem lahko za odločnost, celo jezo; pri vadbi čuječnosti se namreč razvijata pozitivna samopodoba in zaznavanje svojih mej, ki jih je zato lažje zagovarjati in tudi lažje reči 'ne'.

Omenili ste, da so v čuječem stanju naši odzivi drugačni.

Prvi izziv je že to, da si prisoten v tem trenutku, naslednji pa, da pustiš, da ta trenutek je, kakršen je, brez takojšnjega vmešavanja. Zato se vadimo v tem, da se ne odzovemo, če pa že, da tega ne naredimo na način, da kar butne iz nas. To ne pomeni, da smo pasivni, pač pa si s trenutkom ali dvema damo neki čas in prostor ter se tako odločimo za odziv, ki bo najbolj ustrezen v tistem položaju.

Za odnose vsekakor bistvenega pomena ...

Res je, saj si damo več časa, da poslušamo in tudi slišimo, dopustimo, da četudi nam nekaj ni všeč, to izrazimo na neočitajoč način ... In vse to izhaja iz nas; ne zato, ker smo nekje prebrali, da tako mora biti, ampak ker to z vadbo dejansko ozavestimo in zato delujemo na nov način. Je pa čuječnost povsem komplementarna tudi s katero koli drugo dejavnostjo: kuhanjem, športom, pogovorom s prijatelji ali psihoterapevtom – če si pozorno tam, boš od tam dejansko odnesel tisto, kar je bilo; če ne boš, je šel čas mimo.

Če smo začeli, še končajmo z njo: zakaj prav rozina, in to že prvo uro?

Lahko bi izbrali tudi katero drugo hrano. Poanta je v tem, da nas nekaj, kar nam je znano, o čemer mislimo, da vemo vse in nas ne more presenetiti, dejansko preseneti. To se zgodi, ker se rozini popolnoma posvetimo, ji namenimo svoj čas, pozornost, z radovednostjo. Ta izkušnja je uvod v čuječe hranjenje. In tudi v čuječ vsakdan nasploh.

Tečaji čuječega hranjenja se bodo začeli jeseni. Za kaj pravzaprav gre?

Čuječ stik s hrano vključuje vse od misli na hrano, ko smo lačni, izbiro, nakup in pripravo hrane ter nazadnje zaužitje ustvarjenega. Tako se zavemo, ali smo res lačni ali pa želimo potešiti neko drugo lakoto, čustveno, na primer, ali bi jedli le iz navade ali dolgčasa … Izberemo hrano, ki je za nas koristnejša, in ponavadi tudi pojemo manj. Če smo ob pripravi čuječi, doživljamo vonje, barve, oblike … hrane v celovitosti, je ta izkušnja bogatejša, polnejša. Med hranjenjem pa smo »tam in takrat«, zato se nam ne zgodi, da bi jedli, ne da bi pravzaprav vedeli, kdaj in kaj.

Preberite še: Res veste, kje in kako zraste hrana, ki pripotuje na vaše krožnike?

Besedilo: Jana Zupančič Grašič
Fotografija: Jože Suhadolnik