Beograd: restavracije, ki so spektakel same po sebi

Lorenzo in Kakalamba: noro in nepozabno

Na prvo mesto med lokali v Beogradu, ki obiskovalca prevzamejo že s svojim videzom, bo vsak domačin, ki ga boste o tem povprašali, postavil restavracijo Lorenzo in Kakalamba, ki stoji v vogalu ulic Vladetina in Cvijićeva.

Interier je ikoničen in znamenitost sam po sebi – ga je pa malce težko opisati. Prostori restavracije so namreč od vrha do tal zatrpani z vsemi mogočimi predmeti iz zakladnice kiča popularne kulture. Že na vhodu čakata zelena krava in kip Jessice Simpson v naravni velikosti, zraven peči za pice se gneteta Terminator in Predator. V tleh je okno, skozi katero se vidi naravnost v kuhinjo, ki je v kleti, popolnoma jasno pa je, da so v teh prostorih vedno vsi prazniki naenkrat: tu so tako božične kot velikonočne dekoracije. In povrhu vsega: lepo število lestencev iz pravega muranskega stekla, ki so gotovo stali celo premoženje.

Že na vhodu čakata zelena krava in kip Jessice Simpson v naravni velikosti, zraven peči za pice se gneteta Terminator in Predator. (Foto: Karina C. Reščič)

Restavracijo sta ustanovila zakonca Sanja in Zvonimir Đorđević in je edini kraj na svetu, kjer se srečata Toskana in – Pirot. Tako je ozadje: Sanja je diplomirala na fakulteti za dramske umetnosti kot producentka in pozneje v Firencah končala še kulinarično šolo Apicius. Zvonimir je doma v filmskem svetu, kot nekdanji distributer in lastnik kina. Predvsem pa je zbiralec skoraj vsega, kar mu pride pod roke. Restavracijo sta ustanovila pred nekaj več kot desetimi leti, anekdotično zato, ker v stanovanje ni šlo več vse, kar je Zvonimir zbral – in ker se je ves čas izgovarjal, da to počne zato, da bo nekoč opremil restavracijo, je bilo to pač treba zares narediti. Če je na svetu raj za instagramerje, potem je to tu, v Beo­gradu, v lokalu, kjer človek neprestano čaka, da ga bo postregel Nori klobučar, da se bodo kovinske lastovke, ki so posejane po stropu, nenadoma v jati pognale proti izhodu, ali da bo krava, prekrita z zeleno umetno travo, zamukala.

Pa še beseda, dve o hrani: ta je le malo manj eklektična kot restavracija sama, na jedilniku najdemo solidne primerke tako južnosrbske kot toskanske hrane. Vsekakor pa je treba pokusiti peglane kobasice – pomeni sploščene klobasice –, ki so posebnost Pirota, in šušpe: to so na zraku sušene rdeče paprike, ki jih potem namočijo in napolnijo. Obiska v tej restavraciji, s hrano ali brez, ne bo pozabil nihče.

Kakalamba (Foto: Karina C. Reščič)

Restavracija Salon 1905

Enako vizualno spektakularno, ampak na povsem drug način. Med restavracijami v Beogradu, ki gojijo fine dining, je še posebej prepoznavna tista, ki je sicer zasidrana v starem mestu kot takem, hkrati pa je na obronkih popolnoma nove četrti, ki raste na obrežju Save, imenovane Beograd na vodi.

V restavracijo se je mogoče sprehoditi po savski promenadi: ultramoderna urbana soseska, zaradi kontrasta, še poveča občutenje zgodovine ob vstopu v poslopje Geozavoda, ki stoji ob prometni Karađorđevi ulici. Zanimiv sprehod je to, poln bombardiranja z različnimi občutki: kdor koraka mimo skoraj 170 metrov visokega nebotičnika, imenovanega Kula Beograd, dobi občutek, da je v azijskem velemestu 21. stoletja, ko pa pride do Geozavoda, se pomakne nazaj v času in prostoru: tako se človek počuti v mogočnih starih stavbah iz prejšnjih stoletij, pa naj je to na Dunaju, v Parizu ...

Salon 1905 (Foto: Karina C. Reščič)

Poslopje je zares impozantno zgodovinsko, izvira s preloma 19. v 20. stoletje in je mešanica art nouveauja in poznega baroka: prostori so oblečeni v marmor, pološčeno medenino, okrašeni s po­zlačenim dekorjem. Stavba Geozavoda je zaščitena kot kulturni spomenik in je eno najbolj prepoznavnih del srbske arhitekture z začetka 20. stoletja.

Ime restavracije, ki je mnogo pozneje dobila prostor v enem najlepših delov stavbe, opozarja na letnico, ko se je začela zidava: 1905, trajala pa je dve leti. Kako naj bo videti restavracija v tako imenitnem prostoru? Elegantna, to je vse, kar je treba tu doseči. Hrana je zanimiva, večinoma gre za interpretacije lokalnih sestavin na nov, sodoben način, za kar skrbi chef Miša Alekhin. Če se znajdete v tej restavraciji in pride do vas, namig: rad se spominja časov, ko je delal v Hiši Denk, jezik se mu bo prav razvezal.

Salon 1905 (Foto: Karina C. Reščič)

Hotel Moskva: na najznamenitejšo beograjsko sladico

Drži, ko boste Beograjčana vprašali po hotelu Moskva, ne bo pomislil, da vas tja vleče zaradi interierja – ampak zaradi znamenite rezine, ki je zaščitni znak kavarne v pritličju. Ko rečemo kavarna, mislimo takšno kavarno, kot bi jo pričakovali na Dunaju: mogoče bo, ko boste vstopili, od svojega inštrumenta dvignil oči pianist, mogoče vas sprva ne bo nihče opazil, kajti kavarna je navadno polno zasedena, tudi z domačini.

Tako boste imeli čas, da v miru vsrkate prostor. Sem mogoče vstopila v kak roman Agathe Christie, sem pomislila sama, ko sem se čez kavarno sprehodila do recepcije hotela. Drobni prizori vas čakajo tu, če si boste vzeli čas in se ne zapodili takoj v vitrino s sladkarijami. Mene je očaral pogled na rdeča fotelja, klasična vaterstuhla, ki sta postavljena tako, da gledata ven, v splet, ki ga ustvarjajo ulice Terazije, Prizrenska in Balkanska. Nenadoma se je nad enim od foteljev pokadilo, da sem stopila bliže: tam je sedel gospod s pipo in bral knjigo. V tej kafani je imel svojo mizo Ivo Andrić, Nobelov nagrajenec za literaturo.

Hotel Moskva (Foto: Karina C. Reščič)

Hotel spada v verigo zgodovinskih hotelov in je bil, v secesijskem slogu, dograjen le leto pozneje kot prej omen­jeno poslopje Geozavoda – ti zidovi, kjer danes v miru jedo tortice in pijejo svoje kavice Beograjčani in turisti, so v minulem stoletju videli marsikaj dramatičnega.

Kaj pa omenjena rezina, Moskva šnit imenovana? Gre za izvirni recept, ki prav letos praznuje petdeseti rojstni dan. Priljubljenost se ne manjša, čeprav se sladici pozna, da je nastala v nekih drugih časih, kajti to je zares bogat kos: biskvita ni, ampak ga nadomeščajo plasti beljaka, pečenega z mletimi orehi in lešniki, sladkorjem in nekaj malega moke. Osnova za kremo je velika količina rumenjakov, masla in mleka, za kisli del poskrbi vloženo sadje: ananas in višnje, sladka smetana pa na koncu vse skupaj malo razrahlja.

Moskva šnit po izvirnem receptu, ki prav letos praznuje petdeseti rojstni dan (Foto: Karina C. Reščič)

Priporočamo še: 5 najboljših restavracij, ki jih morate obiskati v Neaplju (po mnenju domačinov)

Onaplus.si: Tako zdrav je sladoled, raziskave razburkale znanost