Sendviči, ki so obnoreli Ljubljano

Začelo se je s picerijo Dobra vila, ki se v Ljubljani zadržuje že 15 let, v novem obdobju pa jo najdemo v urbano zastavljenem hotelu One66 na Celovški cesti. Ustanovila sta jo – in jo še danes vodita – zaprisežena Šiškarja David Furlan in Žiga Födransperg, po domače Zekir in Fedr. Delala in živela sta v Šiški, nato pa sta pred dobrim letom v centru mesta opazila prazen lokal. Napočil je čas, da Dobra vila poleti še na Trubarjevo.

Priporočamo: Čas za kosilo: hrustljava piščančja parmigiana z rezanci

Spomin na stare čase

»A prostor je majhen in stisnjen v kot, zato smo hitro ugotovili, da tu ne bomo mogli pripravljati in vzhajati testa, skratka, da tu pic ne bomo pekli. Z Davidom, ki je moj mož, sva razmišljala, kaj bi lahko ponudili Ljubljančanom. Spomnila sva se, da imamo pri nas doma radi tudi sendviče – saj veste, kako odlično je, če rezine pečenke, ki je ostala od prejšnjega dne, zapakiraš med kose kruha,« začne pripovedovati hitrobesedna Maja Furlan, ki že točno eno leto vodi sendvičarno Dobra vila.

In doda: »Pa tudi – Ljubljančani starejše generacije se spomnijo, kako odlične sendviče so imeli pri Jumbu blizu Metalke, medtem ko je naša generacija oboževala tiste iz Paninoteke. Potem so prišli burgerji, tudi pice, in sendviči so v Ljubljani kar nekako zamrli.«

Zakonca Furlan sta razmišljala naprej in pot ju je pripeljala do Italije, do Trsta, Verone in še katerega od mest, ki jih Slovenci tako radi obiskujemo in si tam po ugodni ceni privoščimo njihov značilni tramezzino. »Tako je Dobra vila, ki je doslej pekla pice, zdaj dobila še en italijanski podaljšek v obliki sendvičev,« se k navdihu iz soseske ozre sogovornica.

Italijanska pinsa, bavarski trikotnik ...

Kot zapisano, je prostorček na Trubarjevi premajhen, da bi tu pekli pice (ali kaj drugega), zato kruhki v Ljubljano prispejo od drugod, pojasni Maja: »Iz Italije imamo pinse, to so kruhki, narejeni iz mešanice treh vrst moke: riževe, sojine in pšenične. Poleg tega testo trikrat vzhaja in je tudi zato lažje prebavljivo. V Italiji jih postrežejo tako, da jih pogrejejo, dopolnijo z nadevi in postrežejo kot pice, mi smo se zaradi praktičnosti odločili, da ta kruhek po dolgem prerežemo in ga postrežemo podobno kot sendvič.«

Drugi kruhek, to je lužen trikotnik, pa k njim pripotuje iz Bavarske. Tudi ta masleni kruhek je poseben, pojasni vodja sendvičarne, saj ga najprej skuhajo in šele nato spečejo: »Morda je, ker je narejen iz listnatega testa, malo podoben rogljičku, vendar ni sladek in je zelo puhast.«

Nadevi iz Italije in tudi s slovenskih kmetij

Skrbno izbrani pa so tudi nadevi. Tu so pršut iz Parme, mortadela iz Bologne in kremni sir stracciatella, ki je bil sprva stranski produkt pri izdelavi burate – to je namreč nadev te slastne žogice, nato pa so jo začeli izdelovati kot samostojni namaz.

»Preostale sestavine kupujemo lokalno – suha salama in panceta sta denimo iz tolminske Mesarije Kragelj, namesto kumaric imamo kisle bučke iz eko-socialne prekmurske kmetije Korenika, kmalu bodo tukaj sušeni paradižniki z domačije Hameja, torej iz okolice Kobarida,« opiše Maja in doda, da so med gosti trendovske sendvičarne tako Ljubljančani kot tudi turisti. Predvsem prvi, doda, so tisti, katerih obiska se vsakokrat iskreno razveseli.

Priporočamo še: Bistro Ane Roš zdaj »doma«

Fotografije: Arhiv Dobre vile

Onaplus.si: Rabarbara: Bogata z vitaminom C, vendar škodljiva za te ljudi