Superbabi

Foto: Choreograph/Thinkstock

Kaj mislite, da se zgodi s superjunaki, ko postanejo žejni in lačni? Kdo jim pripravi napitke?«

Ko sem pred dnevi odnesla knjige nazaj v knjižnico, me je knjižničarka Majda začudeno pogledala: »Kje pa je Mali? Čez počitnice ne bo nič bral?« Skomignila sem z rameni in ji hitro povedala, da ne. »Na obisk so prišli superjunaki, ki ga zaposlujejo noč in dan!«

Že nekaj Sore je preteklo, kar sem se vdala v usodo, da se je Supermanu, Batmanu in bratoma Kratt težko upirati in postavljati po robu. Zlasti tedaj, ko otroška domišljija dobi krila. Še teže pa jim konkurira nebogljena in nemočna babi. Ker oni zmorejo vse, logično, babi pa manj kot nič. »Superjunaki te lahko kadarkoli premagajo!« so me prepričevali, ko so vlačili s seboj že precej zdelane knjige z njihovimi zgodbami.

Čisto spontano, ne da bi si tega pravzaprav želela, sem se nekega počitniškega dne spremenila v superbabi. »To je nemogoče!« so vzkliknili vsi trije, Mali, Gal in Šefica, ko so prišli na obisk.

»Znaš letati po zraku?« je zanimalo Gala. Odkimala sem. »To obvlada vsak superjunak, ni treba, da še jaz!« sem odgovorila precej zviška.

»Znam pa speči kruh z orehi, ki ga imate radi. Skuham najboljšo zelenjavno juho na svetu in pripravim najbolj slasten krompir z bučkami,« sem se pohvalila. A ker so bili ravno po zajtrku, moje besede niso padle na plodna tla. Vseeno so staknili glave in modrovali. Nikoli še niso slišali za superbabi niti je niso videli na televiziji. Torej – superbabi ne obstaja!

»Če boste pridni, vam pozneje pokažem čarovniške trike, ki jih še superjunaki ne obvladajo!«

Povabila sem jih, da mi pomagajo obirati aronijo, ribez, jagode in borovnice. »Ne, ne, ne bomo. To je dolgočasno in ni superjunaško!« so zdeklamirali v zboru. A se nisem dala kar odgnati. »Če boste pridni, vam pozneje pokažem čarovniške trike, ki jih še superjunaki ne obvladajo!« Radovednost je bila močnejša, zlasti še, ko sem zavihala rokave in so videli moje super mišice. Poletni čas je nekaj najboljšega tudi zaradi takšne razposajenosti. Veste, kakor hitro superbabi dokaže, da lahko počne stvari, o katerih se superjunakom niti ne sanja, je na konju. »Pobrskajte po svojem super spominu. Smo se ali se nismo že lani naučili, da ima tudi voda boljši okus, če ji dodamo listič ali dva mete? Super podvige bomo nadaljevali tudi letos, velja?«

Ko smo vsako sadje posebej stresli v sokovnik, so se posedli okoli njega in čakali, kaj se bo zgodilo. Še ko je skozi cevko začel teči sok, se jih ni dalo odgnati. Steklenice so se počasi polnile, oni pa kot da so pozabili na superjunake. Zdelo se jim je nemogoče, da je sokovnik zmožen takšne čarovnije: noter vržeš sadje, iz njega pa že po nekaj minutah priteče sok.

Čisto nič nisem zadovoljna, da superbabi ne najdemo ne v filmu ne v knjigah o superjunakih.

»Takšno čarovnijo lahko pomaga ustvariti le superbabi,« sem se namuznila in jih pobožala po laseh. A čarovnij še ni bilo konec: v lubenico smo izvrtali luknjico, vanjo vtaknili malo večjo slamico in srkali sladki sok.

»Zdaj pa resno, ljubčki moji. Kaj mislite, da se zgodi s superjunaki, ko postanejo žejni in lačni? Kdo jim pripravi napitke?«

»Superbabi!« so vzkliknili v en glas. Tako, da veste tudi vi, ki tole berete. Čisto nič nisem zadovoljna, da superbabi ne najdemo ne v filmu ne v knjigah o superjunakih. Mar ni kristalno jasno vsakemu, da če je ne bi bilo, bi superjunaki žejni in lačni bolj težko reševali svet?

Besedilo: Milena Miklavčič

Odprta kuhinja
Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.