Takšna je v teh dneh kulinarična ponudba v slovenskih planinskih kočah

Avgust je – če je vreme lepo – dvakratnik julija in septembra, pravi oskrbnik doma na Kredarici Herman Uranič. Torej v tem času ogromno Slovencev zanima, kako je kaj s hrano po slovenskih planinskih domovih in kočah. Za vas smo zbrali nekaj novosti, zanimivosti in resničnih klasik, ki jih strežejo po najbolj obleganih in znamenitih planinskih postojankah.

Vršič, Erjavčeva koča: Prisankov srček in divjačinski golaž

Novembra sta vajeti prevzela Mihaela Rus in Borut Kavčič – in sta že planinska kulinarična novica. Mogoče niti ni presenetljivo, glede na to, da je Borut poklicni kuhar. Obiskovalce doma, ki čaka na 1525 metrih nadmorske višine znamenitega prelaza, na gorenjski strani, v zadnjem času najbolj razveseljuje sladica, kakršne se v planinskih kočah doslej najbrž še niso lotili. Prisankovo srce je čokoladna strjenka na nutellinem piškotku, ima malinovo sredico in je obdana z rdečim posipom. Zraven je še malce »kaviarja«, s posebno tehniko narejenih kapljic z okusom metinega čaja. Na dan jih prodajo kakih 15, oceni Mihaela in pove ozadje: oblika spominja na naravno okno v steni bližnjega Prisanka, največje pri nas, cikcak sled, ki so jo dodali, pa predstavlja pot do njega. Mimogrede: kdor si bo ogledoval okno – dobro se srček vidi od Tonkine koče –, naj pogleda tudi Ajdovsko deklico, še večjo znamenitost.

Sicer pa v Erjavčevi koči pravijo, da se jote človek tudi malo naveliča jesti (čeprav jo sicer imajo) in od glavnih jedi veliko stavijo na divjačinski golaž iz srne, jelena in divjega prašiča. Tudi oni so se spomnili na avtohtone nadevane testenine in z idrijskega konca naročajo znamenite žlikrofe. Skratka: po prvih nekaj mesecih delovanja se zdi, da bodo v Erjavčevi koči veliko razmišljali o hrani, toliko lažje, ker je to lokacija, do katere je dostop mogoč po cesti. Kar bistveno olajša nabavo sestavin – tu in tam so pa tudi oni sami žrtve zaparkiranosti tega prelaza.

ni podpisa

Kredarica, Triglavski dom: tiramisu, želijo si krač

»Na leto plačamo za helikopterske prevoze 80 tisoč evrov,« pojasni oskrbnik Herman Uranič, kako pa prihaja hrana do najvišje ležeče slovenske koče, Triglavskega doma na 2515 metrih. Ta je pač kulten in zaradi nacionalnega ponosa kraj, kamor naj bi nekoč prišel vsak Slovenec – danes pa smo ga v to pisanje dodali tudi zato, da vam vseeno povemo tole: pri ocenjevanju, kako so vam postregli v posamezni planinski koči, bodite, po potrebi, malo prizanesljivi. Ne vodi do vsake cesta, po kateri bi bilo mogoče dnevno voziti, kar si zaželi razvajeni gost.

In zato se nam je zdelo celo nekoliko nenavadno, da v Triglavskem domu strežejo na primer – tiramisu?! Oskrbnik pojasni, da so nekoliko tenki glede elektrike in imajo najraje slaščice, ki ne potrebujejo pečice – in tiramisu zato odlično ustreza. So pa dobro založeni s plinom, tako da ni problem vse, kar se skuha: ponujajo recimo domače župe (gobova, zelenjavna ...), poudarek na domače, prav tako se pri njih dobi golaž – kar ni majhna reč, kajti zaradi višine se kuha kako uro dlje, ocenjuje Uranič: pet ur mu dajo. In zato je pošteno vse to vračunati v končno ceno: najdražji je golaž (okrog 12 evrov, ampak krepka porcija), jota stane, na primer, 5,5 evra. Ljudje so spraševali tudi po solatah in so jih začeli pripravljati, pravi: ko so bile, pa jih nihče ni kaj dosti porajtal. Je pa začel Uranič simpatično sanjariti o tem, kako bi nabavil pečice s plinskimi grelci in začel peči krače – in to celo v neposrednem prenosu, vanje bi usmerili kuhinjsko kamero. Krača, s kosom kruha (tudi tega pečejo sami), ne bi bila od muh. Od sladic prodajo veliko čokoladnih štrukljev, ti so ena redkih reči, ki jih dobijo iz doline globoko zamrznjene.

Kofce: da, tisti, ki so začeli revolucijo s štruklji

Do Triglavskega doma vodi samo ena pot, ki je opisana kot označena in lahka, iz doline Krme – vse druge so zahtevne ali zelo zahtevne. Niti ena pot, ki bi bila zahtevna, pa ne vodi do Kofc (1488 metrov), prijetne razgledne planine na južnih pobočjih Košute – in ker je ta tako prijetna in družinska, je zelo oblegana. Ampak takih je veliko, v registru Planinske zveze Slovenije je trenutno 179 vpisov postojank (nekaj je sicer zgolj zavetišč in bivakov). K izstopajoči priljubljenosti Kofc je v minulih letih precej, morda celo odločilno, pripomoglo dejstvo, da so tam sklenili narediti znanost iz štrukljev, ti so sicer del železnega repertoarja skoraj vseh slovenskih planinskih koč.

Peter Vogelnik, ki je že kot mladenič pomagal v domu na Kofcah, je pred kakimi petnajstimi leti pomislil, kakšni bi bili štruklji s čokolado. Danes je ta ideja dobro razraščena blagovna znamka Moji štruklji Slovenije, s Kofc so se razširili pod arkade ljubljanske tržnice in še naprej, razvili kakih 60 okusov, od tega jih je 20 redno v ponudbi, so nam povedali pred časom. Kofce so dokaz, kako pomembna je lahko hrana za planinsko kočo – je pa dobro, da ima ta tudi infrastrukturo, ki vse to prenese.

Štruklji so na Kofcah še dandanes magnet, vendar se mnogim pohodnikom, kadar je gneča največja, ne da čakati. V tem primeru, smo dobili namig, je izredno dobra ideja pot na bližnji Taborniški dom na Šiji (1528 metrov). Niti enega sogovornika nismo imeli – pa je bilo tu precej besed –, ki ne bi bil res zadovoljen s hrano, ki jo pripravljajo tam, malo po taborniško, kot pravijo.

Ratitovec, Krekova koča in njihovi flancati

Pred več kot četrt stoletja pa se je začela rojevati še ena kultna sladka planinska zadevica: flancati na Ratitovcu, kot jih pečejo v Krekovi koči (1642 metrov). Do te koče vodijo tako številni lahki dostopi, da jih nima smisla naštevati, priljubljena je tudi zaradi izjemnega razgleda po Škofjeloškem in Cerkljanskem pogorju, v daljavi pa se vidijo visokogorske verige, tako da je veduta prekrasna.

Bil je sončen avgustovski vikend, kakih 25, morda celo 27 let bo od tega, začne pripovedovati Anica Lotrič, z možem Lojzetom sta dolgoletna oskrbnika. »Tedaj sem samo pomagala v kuhinji. Spomin­jam se, da je bila sobota, ljudje pritiskajo, kaj imamo sladkega – mi pa nič. Pa sem predlagala flancate, take, kot jih je pri nas doma pekla mama,« pripoveduje. Ne samo da so jih bili ljudje veseli, danes so, doda Lojze, eden glavnih motivov, da se povzpnejo do te koče – in zato jih ob lepih dneh napečejo okrog 400. Delati začnejo okrog petih: najprej pristavijo za čaj, potem umesijo flancate, ki jih delajo tako, da ni preveč dobrega v testu, kar je tradicionalno zagotovilo za uspeh: le malo masla, rumenjaki, da ni pretežko testo. Vse pa se dela samo in zgolj iz osnovnih sestavin, ki jih sem gor vozijo z žičnico, pripoveduje Anica. Z možem zdaj nista več oskrbnika za poln čas, ampak se izmenjuje več ekip – avgusta pa ju boste v koči našli. Vendar vsaka ekipa dela flancate dosledno enako, po receptu Aničine mame. Ti flancati so tako slavni, da je v njihovi senci še marsikaj drugega, kar je tudi zelo dobro: ocvirkovka in pehtranova potica, tu se lotijo bograča in telečje obare, pa tudi veganskih čorbic. Z gospo Anico sva se zaklepetali in na koncu sem jo vprašala še, kaj je najtežje pri tem poslu. Takole je rekla: najtežje je, kadar je štirinajst dni ves čas sonce in si na koncu zares zmatran in si želiš, da bi deževalo. Potem pa dva dni dežuje in si najbolj spet želiš sonca. Čez nekaj časa je poklicala nazaj: »Premalo sem prej poudarila: brez ekipe ni nič.«

Kriški podi, Pogačnikov dom in veganska ponudba, pijana nevesta in zajčkove sanje

To pa se zgodi, ko vajeti prevzame mlada ekipa. Za tiste, ki ne jedo mesa ali celo česar koli živalskega: na spektakularno lepih Kriških podih (2050 metrov) čaka košta za vas. Pogačnikov dom je zavzela mlada ekipa in že pogovor po telefonu z njimi človeka nekako napolni z dobro voljo in energijo. Vlogo šefice oskrbnice je trenutno prevzela Ana Potočnik, ki nam je takole razložila, kako se pri njih kuha: v ekipi, ki skrbi za obiskovalce doma, se tu in tam znajde kak vegan in ti so poskrbeli, da je pomemben del jedi skuhan tako, da ga lahko naročijo tudi nemesojedci. Recimo joto, pasulj in zelenjavno juho skuhajo v celoti na zelenjavni osnovi in mislijo, da jim zelo dobro uspeva – ker pa je večina jedcev vseeno tradicionalnih, si ti potem jed nadgradijo s kakim kosom šinka ali klobaso. V zadnjem času so dodali bolonjske špagete in opažajo, da so jih planinci zelo veseli.

Sicer pa Ana meni, da so njihov forte sladice, in tu je začela zapadati v literarni zanos: tudi oni bi na prvo mesto dali štruklje, ki pa jih delajo v celoti sami in menda testo razvlečejo tako na tenko, da skozenj potem prebirajo ljubezenska pisma. Med njihovimi aduti sta še pijana nevesta in jabolčni drobljenec, med planinci pa so zbujali naklonjen hehet tudi s sladico, ki so jo poimenovali čokoladne zajčkove sanje: veganski kolač s korenjem. Tega se sicer ne lotijo, kadar je prevelika gneča.



Pogačnikov dom na Kriških podih, do katerega vodi tudi lažja pot iz Trente, iz doline Zadnjica, ima tako lepo lokacijo in razglede na okoliške vrhove (pa še jezerce je blizu), da se tu nasiti tudi duša in nekako pesniško povzpne. Mlada ekipa prebira pisemca skozi testo za štruklje, svoj značilni literarni slog pa je razvil tudi žičničar Viktor, ki jim iz Trente dostavlja živež in jim večkrat pove, da bi bili oni brez njega – peteršiljeva senca.

Preberite še: Nedeljska sladica: Zdrobovo pecivo z breskvami

Fotografije: arhiv Dela in planinskih koč