TOP 5 dobrot, po katerih slovi Zgornje Savinjska dolina
Nanjo so nas opozorili lastniki turističnih kmetij, skupaj smo pokukali v knjižico receptov Marije Bezovšek z naslovom Od sirnice do ajdneka in prelistali predlani izdano brošuro Tradicionalno in domače iz Savinjske. Prelepi kraji, v katerih so doma čudoviti ljudje in izjemni okusi!
Jedi iz ajde
Vsaj dve tradicionalni jedi iz ajde sta doma v teh krajih, preprosti obrnenk, podoben rahlim ajdovim žgancem, in sladica ajdnek, ki velja za najboljšo potico iz tega dela Slovenije. Ajdnek pripravijo iz precej rahlega, skoraj tekočega ajdovega kvašenega testa, ki ga v pekač oziroma potičnico razporedijo v plasteh: najprej plast testa, nato plast mletih orehov in medu. Do vrha pekača se nanizajo vsaj tri plasti orehov, zgoraj pa je ajdovo testo. Ajdnek so v Zgornji Savinjski dolini nekdaj jedli za vse svete in tako je še danes na marsikateri domačiji navada, da ga spečejo ob dnevu spomina na mrtve.
Še nekaj besed o obrnenku, imenovanem tudi ubrnjenik, ubrnjenk ali obrenk: to je stara gorska jed, pripravljena iz ajdove moke, skuhane v mleku, obogatenem z maslom in smetano. Nastane rahla zmes, ki jo z zajemalko oblikuješ v polkroglo in počakaš, da se ohladi. »Ko so to jed za malico odnesli domačinom, ki so delali v gozdu, so jo zavili v hrenove liste. Vedno jo pripravimo avgusta, ko domačini v Lučah priredimo Lučki dan,« nam je pojasnila Jožica Robnik z Domačije Metul (Krnica). Kakšnega okusa je obrnenk? Spominja na ajdove žgance, je pa zelo rahel.
Kralj vseh dobrot: zgornjesavinjski želodec
O kralju zgornjesavinjske kulinarike ni dvoma: to je geografsko zaščitena mesna specialiteta, imenovana zgornjesavinjski želodec. Pripravijo ga ob kolinah, sploščijo v značilno obliko, nato pa – brez dimljenja – pustijo sušiti na svežem zraku približno pet mesecev. Zanimivo: želodci ne visijo pod stropom kot kakšne salame, temveč so razporejeni na lesene rešetke, skrbni domačini pa jih več mesecev redno obračajo, vsak dan pregledujejo in nasploh pazijo, da lepo dozorijo.
Znanje o pripravi te mesnine, narejene iz najboljših kosov svinjskega mesa, je bilo leta 2018 vpisano v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine. Na Rečici, kjer vsako leto maja pripravijo izbor najboljšega, ima sedež Združenje izdelovalcev zgornjesavinjskega želodca. Predsednik Rudi Krsnik nam je pojasnil, da tej unikatni mesnini značilni okus dajeta lokalna klima in tudi iglasti gozd, ki obdaja kašče, v katerih zori: »Potrebuje pa še dušo in človeka, potrebuje svoj čas.« Kot je dodal, je trenutno med 250 in 270 proizvajalcev te dobrote, dva med njimi, Branko Petek in Marjan Goličnik, pa sta pridobila znak za zaščiteno geografsko označbo.
Še zanimivost, povzeta iz brošure Tradicionalno in domače iz Savinjske: »Avgusta 1934 je britanski princ Albert s svojim spremstvom iz kraljevega lovišča Kozorog Kamniška Bistrica po lovu sestopil v Logarsko dolino. Odšli so na malico v tedaj novozgrajeni hotel Franca Plesnika. Plesnik jim je postregel želodec. Princ Albert je bil nad njim tako navdušen, da je naročil za več naslednjih let pošiljanje te mesnine na kraljevi dvor v London.«
In cena? Kilogram specialitete trenutno stane od 38 do 55 evrov.
Žlinkrafi z različnimi nadevi
Polnjenim testeninam v Zgornji Savinjski dolini pravijo žlinkrafi, nadevajo pa jih z različnimi nadevi, lahko tudi sladkimi – grušavi žlinkrafi so denimo polnjeni s suhimi hruškami in preliti z medom. Mi smo jih na Turistični kmetiji Bukovje (Primož pri Ljubnem) pokusili kot glavno jed, z mesnim nadevom. Vodja domačije Alenka Korpnik, ki žlinkrafe rada postreže s krompirjevo solato, je pojasnila: »Pri nas na Ljubnem jih največkrat nadevamo s suhim svinjskim mesom, medtem ko je za Mozirje in okolico značilen nadev iz govedine.«
Kaj pa mlečne dobrote?
Če boste v zgornjem porečju Savinje, poskusite poiskati solčavski sirnek (pikantna in več mesecev zorjena skuta) ali mohovt, imenovan tudi mohod. V teh krajih ta sirni namaz pripravijo tako, da zmešajo skuto, smetano, sol in kumino, postrežejo pa ga kot prilogo k narezku, sredi katerega kajpada kraljuje zgornjesavinjski želodec.
Obvezni postanek: Brinečev kmečki mlin
Brinečev kmečki mlin je vse v enem – mlin, pekarna in kavarna, potem pa so tu še apartmaji in velnes. A mi smo se ustavili v pekarni, kjer družina Kolenc peče dobrote iz moke, zmlete v domačem mlinu. Še posebej so znani po piškotih, za katere je recept na videz preprost: domača moka iz preverjenega slovenskega žita, domača jajca in maslo. Na policah pekarne so še druge pekovske dobrote in različne vrste kruha, med njimi soržični. »Na poljih raste skupaj tretjina rži, drugo je pšenica. Ko dobimo to žito, ga zmeljemo in tako nastane soržica ali soržična moka, torej mešanica rži in pšenice. Moko prodajamo, iz nje pa spečemo tudi kruh,« pojasni Marjana Kolenc in doda, da so žiti v omenjenem razmerju nekdaj sejali skupaj, ker sta na njivi varovali eno drugo in tudi odganjali škodljivce.
