Barve in okusi novega Pena

Za kakšnega dvajsetletnika, ki bo vstopil, bo vse novo. Srednja in starejša generacija Ljubljančanov, ki je v preteklih časih obiskovala restavracijo Kluba kulturnih delavcev na Tomšičevi – status znamenitosti sta ji v pol stoletja priskrbela Marjan in Eva Maria, Miki in Oli Miklič, pa bi utegnila doživeti prebliske spomina. Dasiravno ne prav neposrednega.

Med menjavanjem najemnikov – zdaj je to Kaval, prejšnji je bil Mikličev sorodnik – je inventar, ki so ga bili stalni gostje vajeni, stavbo zapustil. Novi najemniki z arhitektom Andrejem Mercino (biro Triiije), ki od Lolite naprej opremlja vse lokale te gostinske skupine, pa so se odločili, da si nekdanja krasna in nostalgična zgodba vseeno zasluži odmev: »Da, hoteli smo vsaj z delom poustvariti 'štimungo', ne da bi iz tega naredili 'diznilend',« pravi Mercina.

Preberite še: 3 stare ljubljanske gostilne, ki so spet zaživele

Zgradba je bila pred temi leti razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, kar samo po sebi pomeni, da ne greš nad njo z bagerji, ampak skoraj z lopatko in metlico arheologa. To tudi nista bila arhitektura in oblikovanje, ki bi se zgodila v biroju in na računalniku, kjer bi do zadnjega vijaka vse izrisal in potem samo predal izvajalcem, pravi Mercina. To je bilo delo, ki je imelo za podlago samo kake tri slikice – potem pa so se lotili in ob vsakem koraku sproti čakali, kaj jim bo prinesel dan.

Prinesel jim pa je: ko so odstranili dotrajan lesen strop v jedilnici, se je pod njim pokazala stropna freska – zgodovina hiše, uradno Ebenspangerjeve vile, sicer sega v leto 1879. Ko so jo restavrirali, jo je zalila voda s puščajoče strehe in je šlo znova. Ko so v veži odstranjevali najprej preproge, potem linoleje, ki so prekrivali krasen star škripajoč parket, so spet odkrili nekaj lepega: nekdaj so redno kot vmesni sloj pri oblaganju tal uporabljali časopise. V desetletjih hoje so ti na parketu pustili svoj odtis, tako da bo obiskovalec v veži, če bo čakal na mizo, lahko poskušal razbrati, čigava usoda je bila, da v obliki odtisnjene parte konča v veži kultne restavracije. Pri pregledovanju starih dokumentov so prav tako ugotovili, da je imel eden od balkončkov, ki gleda na zdajšnji vrt Lili Novy, pergolo. Tudi to so dodali in jo bodo ozelenili.





Stara Penova stranka, ki pa najverjetneje v novo restavracijo iz principa niti ne bo stopila, bi tako predvsem prepoznala barve: rjavkasto rdeča iz nekdanje jedilnice je zdaj v veži, takoj za prepoznavnim vhodom iz jedkanega stekla v prvem nadstropju vile. Na levo sta dve sobi: ena je restavraciji dodana na novo, prej so jo uporabljali pisatelji, druga, nekdanja jedilnica, je zdaj modri salon. Barvo je dobila po freski, ki so jo odkrili na stropu. Še pred njo je bela soba, z modro pa jima je skupno le to, da imata obe stensko slikarijo: medtem ko je tista v modri restavrirana in povsem očitno iz drugih časov, gre v beli za sodobno poslikavo avtorja Mateja Stupice in upodablja prizore prav iz te hiše in z njenega vrta. Nadaljevala se bo celo v luči: tja bo pobegnila ena od črt s stene – in to bo naredil kar Mercina sam, pravi. To je tisto, o čemer govori kot o arhitekturi in oblikovanju, ki se ne dogaja za računalnikom.

Luči so sploh nekaj posebnega: v modrem salonu je na stropu orjaški lestenec, ki deluje znano, pa hkrati ne – to so luči oblikovalca Toma Dixona, ki so jih oblikovali v novo konstrukcijo. V sobici, ki je ob točilnem pultu in je gorčične barve, je še en unikat: nakupili so nekaj retro plafonjer, jih po dve in dve zvezali skupaj, dodali nekaj namiznega inventarja za kable med njimi – in nastala je zabavna nova luč.





Prav na primeru luči arhitekt opiše, kaj je sam videl kot pomemben del kulture nekdanjega Pena: tam se je zbirala intelektualna in umetniška srenja, ampak tudi navadnega študenta, če je dobil mesto, so sprejeli z značilno mešanico zaupne domačnosti in počutil se je, kot da ni nič manj kot pisatelj, kot kipar, ki sta sedela za sosednjo mizo. Na čuden način tu nihče, ko je bil enkrat notri, ni bil več, nihče ni bil manj. In zakaj potem ne bi luči Toma Dixona zvezal v nov lestenec?

Mercina tudi navaja, da se zavzema, da vhoda v restavracijo ne bi označevala nobena tabla, prepričan, da bo, kdor bo hotel, že našel. Brez dvoma bo morebitna zmeda, kje se vstopi, trajala le kakih štirinajst dni, tudi na notranje oblikovanje bomo zares pozorni samo na začetku.

Kuhinja

Oder bo zavzel šef kuhinje Mojmir Šiftar. Do zdaj je kuhal v restavraciji Evergreen in to, da bi bil nekoč v Penu, so bile njegove sanje. Je nekdanji kapetan mladinske kuharske reprezentance in polfinalist prestižnega izbora S. Pellegrino Young Chef 2018, vodnik Gault & Millau ga razglasil za najboljšega mladega talenta leta 2019, je tudi prejemnik nagrade kulinaričnega vodnika Michelin Bib Gourmand. Kaj bo kuhal? Tudi tu so se odločili, da se z delom menija poklonijo nekdanjima legendarnima gostilničarjema, z nekaterimi njunimi najbolj znanimi jedmi.

Poglejmo kar meni: Marinirane tanke rezine dnevno ulovljene ribe, kuhan goveji jezik z bučnim oljem, drobnjakovo emulzijo, gorčico in šalotko, preprosto škampi po želji, kremna fižolova juha z majaronovim oljem in hrustljavimi makaroni, flambirana račja jetra z oreščki in marmelado, telečja jetrca s pire krompirjem, vrtno krešo in črnimi orehi, file bele ribe v zeleni curryjevi omaki s pečenim korenjem in limonovo lupino, krača s temno omako, ješprenjček s suhimi jurčki in klobaso, goveji file z gosjimi jetri, tartufi in portsko omako, ribeye steak ameriške govedine, krompir z belo slanino in ameriško solato, krema vijolice s sadnim gelom in kakavovimi semeni, creme brulee s sladoledom. Ob tem pa še Šiftarjev avtorski štirihodni degustacijski meni za 52 evrov in osemhodni za 85. Jetrca bodo 18 evrov, fižolova juha 7.

Preberite tudi: Odlična solata iz sestavine, ki bi morala biti pogosteje na naši mizi

Fotografije Karina Cunder Reščič in Voranc Vogel