Prihaja prvo mednarodno BBQ-tekmovanje v Sloveniji (2. del)

Nadaljevanje zanimivega branja o BBQ-ju v slovenskem okolju s Petrom Hajdujem, Slovenian BBQ Society.

… in slovenščina?

To je področje, kjer nam manjka največ prevodov v slovenščino, in zato se pri Petru Hajduju pozanimamo, ali jih ima morda on. Je barbecue po slovensko žar? In kako bi rekli smokerju? Na kratko: so samo opisi, preprostih prevodov pač ni. Torej barbecue ni žar, ampak beseda opisuje način priprave mesa na odprtem ognju, za katero je značilno, da traja dlje kot pri žaru, po več ur, meso pa se peče pri veliko nižji temperaturi, tem nekje med 105 in 120 stopinjami Celzija. Izraz, ki ga boste ob tem največkrat slišali, je low & slow.

Beseda sama izhaja iz španske barbacoa, zgodovina pa je raztegnjena na kakih 600 do 700 let in območje od Brazilije do Virginije v ZDA, pripoveduje Hajdu. Najprej so uporabljali jame, kjer je bilo kurišče, meso pa zavijali in polagali v jamo ali ga na palicah pekli nad njo. Barbeque in različne druge izpeljanke imena pa so tisto, kar je iz tega nastalo. »Neposrednega prevoda nimamo, tako da smo težko sestavili tudi ime društva v slovenščini. Ni pa to žar, kajti to je prevod grilla,« pravi sogovornik, ki s svojo družbo pač uporablja mednarodno izrazoslovje. Prav tako, ugotoviva skupaj, je težko prevesti besedo smoker, kajti to je tista priprava, ki jo v tem svetu tako pogosto srečamo in v kateri se meso dimi in peče hkrati. Hajdu sicer opomni, da je ni človeške družbe na svetu, ki dima ne bi od vekomaj uporab­ljala za pripravo in predvsem konzerviranje hrane. Mi smo imeli »rauhkamre«, pred tem smo v črnih kuhinjah meso obešali v dimnik, zdaj obstajajo sodobnejše dimne omare. »Slovenščina je lep in zapleten jezik,« skomigne z rameni. »Mi je sploh ne odrivamo,« pravi, samo trenutno se ne ve, kaj bi bilo najbolj primerno.

Kultura

Pa še k Petru, ki je nostalgik in hud romantik. Njegova pot k BBQ-sceni se je po svoje začela z otožnim spominom, kako lepo je bilo, še tam v osemdesetih letih, ko so celo v blokovskih naseljih, v kakršnem je v Ljubljani stanoval sam, še vedno prirejali skupne piknike na košarkarskem igrišču. Potem se je vsa ta družabnost, ki se je vrtela okrog ognja in dobre hrane, umaknila za zidove dvorišč in vrtov, tako kot se je tudi čas, ki smo ga bili včasih še sposobni zabijati kar tako in brez slabe vesti, za družabnost in razvedrilo, umaknil nekam za zidove slabe vesti pred tem, da nas vedno nekaj priganja, da nas čas »baše«.

Pravi, da bo najbolj zadovoljen takrat, ko bo v ljubljanskem Tivoliju (namreč: žar je tam dovoljen!) zagledal petdesetčlanske družbe, ki pečejo: se nekaj ur imajo dobro s člani svoje družine in prijatelji, zvečer za seboj počistijo in odidejo, ne da bi se pokazala ena sama težava, izgred ali slaba volja. V nekaj besedah, pravi: »BBQ je družina, sosedje, ulica, mesto … Za naprej bomo pa videli.« Ali kakor je rekel Anthony Bourdain: »BBQ mogoče ni pot za doseganje miru na svetu. Ampak začetek pa že.«

Naslovna fotografija: Tomi Lombar

Preberite še: Kruh z več kot 20 milijoni ogledov

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.