Norveška: kaj piti, kaj jesti

Vse več je tistih, ki poletnega dopusta ne morejo več preživljati, cvrčeč na žerjavici Sredozemlja. Tokovi turističnih poti se bodo obrnili – in mogoče je zdaj čas za potovanja na sever, preden tudi tam začnejo uprizarjati demonstracije proti turistom.

Voda iz pipe

Vprašanje, ki presega vsa druga, povezana s hrano in pijačo, ko se znajdemo v kaki tuji državi, je: ali je voda iz pipe pitna. Odgovor: iz norveških pip teče ena najboljših vod, kar jih je mogoče na tem planetu okusiti, zato ni nobene potrebe, da bi jo kupovali v trgovini in smetili s plastenkami. Bidon bo v tej deželi pomagal, da boste imeli ves čas pri roki sila izbrano pijačo. Uradna poročila vodnih monitoringov pravijo, da spada norveška voda iz pipe med pet najboljših, najčistejših na tem planetu.

Vodni somelje bi morda lahko strokovno opredelil okus norveške vode, jaz ga ne znam, razen da se mi je vsaka zdela »ravno pravšnja«: okus po čistem, bistrem, živem in poskočnem.

Ena od legend s severa pravi, da pitje vode, ki se izceja iz ledenika, lahko zagotovi sto let zdravega in lepega življenja – kar sicer ni čisto res, tudi zato, ker so v permafrostu zamrznjeni kaki črvički, ki jih ne bi hoteli piti. Nič hudega: ker ima država več kot 450 tisoč jezer in je prepredena z rekami in potoki, niti ni potrebe.

Voda.

Akvavit. Neka druga »voda«:)

Pomudimo se še malo pri besedi voda. Žganica, ki jo najdemo v skoraj vseh nordijskih deželah, pa vse do Nemčije, se imenuje akvavit, voda življenja, ki je na tem območju znana že vsaj od šestnajstega stoletja.

Varijo jo iz žita ali krompirja in dodajajo različne aromate, pri čemer pa ne smeta manjkati komarček in koprc. Razpon dodatkov je širok, za uradne klasifikacije je bolj pomembno to, da ima akvavit okrog 40 volumenskih odstotkov alkohola, ne pa manj kot 37,5. Prav aromati so tisti, po katerih navadno razlikujemo izvor, razlikuje pa se tudi način pitja: drugod po Skandinaviji ponudijo akvavit ohlajen, spije se v enem požirku – na Norveškem pa na sobni temperaturi in pije se dolgo, po požirkih, je tudi temnejše barve. Zakaj?

Med norveškimi akvaviti je najbolj značilen tisti, pri katerem na etiketi piše Linie. Kakšna zgodba! Na začetku 19. stoletja so pošiljko te pijače z Norveške po­slali v današnjo Džakarto, češ da bodo tam ponoreli od navdušenja. No, v resnici je ni kupil nihče in vse skupaj so poslali nazaj. Ugotovili pa so, da je akvavit, ko je potoval prek ekvatorja v rabljenih lesenih sodih, dobil povsem nove lastnosti. In zato, ne boste verjeli, akvavit linie še do današnjih dni v šerijevih sodih pošil­jajo, da se vozika po oceanu, pri čemer mora dvakrat prek ekvatorja, preden ga začnejo prodajati. Namreč: v laboratoriju so poskušali ta učinek ponoviti na bolj razumen način – a rezultat ni bil enak.

Cpp akvavit

Morski sadeži v Bergnu

Večina obiskovalcev Norveške se bo verjetno strinjala: najbolj gastronomsko simpatičen, zanimiv in bogat kotiček te države je ribja tržnica v mestu Bergen. Gre za nekdanjo prestolnico, ob zahodni obali, obnjo pljuska Severno morje. Z nekaj manj kot tristo tisoč prebivalci je to drugo največje mesto, pri čemer je jedro, ki je zgoščeno v pristanišču, obvladljive velikosti.

Tam je tudi ribja tržnica. V dopoldanskih urah deluje pokrita, okrog poldneva pa se razširi tudi na nabrežje, kamor se zgrnejo domačini in turisti. In tam je mogoče pojesti kosilo, ki si ga boste zapomnili za vedno.

Pri nas si pod izrazom morski sadeži predstav­ljamo žalostno mešanico dagenj, lignjev in poceni rakcev – v Bergnu bo ta besedna zveza dobila nov pomen. Sploh je nemogoče našteti, kaj vse ponujajo – od ježkov do lososov več vrst in načinov priprave, kitov, vseh vrst rib, pet, šest kategorij ostrig, predvsem pa široko izbiro rakov. Poceni ravno ni, ampak s tem dejstvom se je treba na Norveškem sprijazniti – bo pa verjetno človek, ki ga hrana zanima, zamižal in naročil kraljevsko rakovico ali kar mešani krožnik. V oris: porcija za dva stane približno 150 evrov. Sit od tega ne bo nihče, denarja mu pa tudi ne bo žal.

Mešani krožnik (Foto: Karina Cunder Reščič)

Bergen, ribja tržnica (Foto: Karina Cunder Reščič)

Šolski kolački in bonboni s salmiakom

Nordijske sladke pekovske dobrote so se, skupaj z izrazom hygge, že razširile po domala celem zahodnem svetu, zato je nabor v pekarnah in slaščičarnah za Slovenca znan in domač. Na vsakem koraku pečejo cimetove prepletenke – le da so tu gigantskih razsežnosti, za dve ženski dlani skupaj, razširjene so tudi kardamomove bombice, ki jih prerežejo po sredini in dodajo nadev, podobno kot smo pred časom spoznali pri sicer italijanskih maritozzih.

Najbolj norveški med številnimi različicami sladkega pekovskega peciva pa so verjetno šolski kolački, skoleboller ali skolebrod imenovani. Tudi ti so mer, ki jih pri nas nismo vajeni, gre pa za izredno mehko briošno testo, navadno s prepoznavno kardamomovo aromo, ki ima na sredini vdolbino, v katero nadevajo dobro, na roke pripravljeno jajčno-vaniljevo kremo. Robove premažejo s stopljenim sladkorjem in pomočijo v kokos.

Še en zares značilen sladki prigrizek teh krajev so vaflji, v trgovini, na oddelku z bonboni, pa čaka okus sladkega korena s salmijakovo soljo.

šolski kolački, skoleboller ali skolebrod. (Foto: Karina Cunder Reščič)

Najboljši sir na svetu

Prodajalec v trgovini s sirom v Kristiansundu, presenetljivo dobro založeni za tako majhno mesto, je zažarel od ponosa, ko sem na telefonu pokazala sliko, kaj bi rada – in me peljal k vitrini, kjer me je čakal najboljši sir na svetu.

Dobesedno: na svetovnem ocenjevanju sira – leta 2023 je bilo prav tu, na Norveškem – je med več tisoč vzorci zmagal sir nidelven blå, ki ga delajo na manjši kmetiji Gangstad, severno od mesta Trondheim. Gre za poltrdi sir z modro plesnijo, iz pasteriziranega kravjega mleka. Take priložnosti pa človek ne zamudi, zlasti še, ker cena ni oderuška: malo manj kot sedem evrov za 100 g.

Okus? Tak, da ti je vedno bolj všeč. Siri z modro plesnijo so zahtevni in tudi ta se mi je zdel, seveda v improviziranih okoliščinah te pokušine. Ampak vedno bolj so se moje brbončice veselile vsakega novega zalogaja, ki je z grisinom romal v usta.

Norvežani sicer največ pojedo nevtralnega jarlsberga, pri zajtrku v hotelih pa navadno najdemo tudi brunost. Ta je norveška posebnost: sir, ki ga naredijo iz sirotke z dodatkom smetane, postrežejo pa na rženem kruhu z jagodno marmelado. Ima več stopenj zahtevnosti: svetlejši ko je, bolj blagega okusa je.

Siri (Foto: Karina Cunder Reščič)

5 najboljših restavracij, ki jih morate obiskati v Neaplju (po mnenju domačinov)